Nekdo vendar mora biti ob njej!« je odvrnil. »Hvaležna sem ti, da si. A vseeno, ne pozabi nase. Ali se ti zdi, da se sploh zaveda tvoje prisotnosti?« ga je vprašala. »Mislim, da se. Občasno se zbudi, želi spregovoriti kakšno besedo, pa ji ne gre najboljše z jezika. No, nekako jo vseeno razumem, kaj mi želi povedati. Potem se pa malo pogovoriva.«

Zdenka je vzdihnila in ga prijela za roko. »Rada bi slišala ta vajin pogovor.« »Res se pogovoriva. Ona pove meni, jaz pa njej. No, zdaj pa grem malo na sprehod.« Ali je to isti človek, ki je sam tako težko prenašal svoje bolezensko stanje, se je spraševala. Se človek lahko tako spremeni? Potem je sedla na stol in prijela mamo za roko.

»Mami, kako si?« V tistem je Nuša odprla oči in ji skušala pokimati. »Si v redu?« Komaj opazen gib njenega obraza je to potrdil, je pomislila Zdenka. A njena pozornost ni trajala dolgo, kmalu se je spet preselila v svoj notranji svet. Nedolgo zatem se je oče spet pojavil ob njeni postelji. O...