»Potem, ko je prestal najhujše, me je vprašal, zakaj ga nismo pustili umreti. Povedala sem mu, da zato, ker ni bilo tako hudo, da bi kar zaspal, zdravniki pa si tudi ne bodo mazali rok s tem, da bi mu pomagali na oni svet. Ne veš, kako zelo se je tedaj razburil. Da gre za njegovo življenje in nihče mu ne bo ukazoval, kako naj ga živi, je vpil. Prosila sem ga, naj se ne razburja, pa je spet zahteval od mene prazen list, ker je želel napisati enako izjavo. Prinesla sem mu ga, res je napisal ena...