Nadaljevala je s pripovedjo. Tudi o Martinovem odhodu na služenje vojaškega roka, dan po njegovem odhodu je odšla še ona. Na Reko. K teti Mari, ki jo je gostoljubno sprejela za celo leto. Meseci do poroda so bili težki, nenehno je premišljevala, kako naprej. Sprva je bila odločena, da bo otroka rodila in ga tudi obdržala, kasneje si je premislila. Oddati otroka se je zdelo lažje, je odkrito priznala.

»Ampak, babi, ti bi lahko skrbela zanj!« je vzkliknil David.

»Vem, ampak takrat tega nisem tako dojela. Bila sem brez poklica, na začetku študija. Kasneje sem tudi sama večkrat pomislila na to, zagotovo bi našla neko delo in bi naju preživljala. Ko je človek mlad, ne vidi vseh razsežnosti svojih odločitev, veš. Tudi zato sem se odločila, da ti zaupam to skrivnost.«

»Ampak da je bil ded tak slabič! Tega mu nikoli ne bi pripisal,« je zgroženo dejal.

»Človek navadno pokaže le svoje najlepše lastnosti. Ostale ostanejo skrite,« je tiho dejala.