Od tistega pogovora naprej jo je večkrat poiskal na njenem oddelku. Včasih je le prisedel in jo opazoval pri ročnih opravilih, drugič je prosil osebje, če jima lahko nekdo prinese kavo iz okrepčevalnice. To ni njihovo delo, ga je že prvič hotela ustaviti. A prijazna negovalka Tončka je le prikimala in odšla po zaprošeno. »Sam bi šel, a ne morem nesti v roki. Brez palice ne morem hoditi, ti pa tudi ne,« ji je odvrnil, ko ga je očitajoče pogledala.

»Vem, a nočem, da bi negovalke delale nekaj, kar jim ni treba,« je odvrnila. »Zaradi tega, ker nama bo prinesla kavo, bo vseeno šla domov ob treh,« je odvrnil. Odkimavala je z glavo in ga karajoče pogledala. Če bo Tončka zaradi tega morala bolj pohiteti pri delu, pa ga ni zanimalo. Včasih jo je ob popoldnevih zvabil celo na sprehod.

»Ne, jaz ne hodim ven. Raje posedim na terasi,« je v začetku odklonila, a jo je naslednji dan povabil spet. »Nikoli nisi bila preveč vneta za gibanje v naravi,« jo je podražil. To pa res ne,...