Otroci nasprotujejo vsem glavnim predpostavkam liberalizma. Zato si liberalizem močno prizadeva nasprotovati vsem glavnim dejstvom o otrocih. Ko bo pisana naša zgodovina – pa naj jo bo napisal katerikoli akademik, ki mu bo naložena pokora, da jo zapiše – in zgodovina naše države kot družbe, bo jasno, da se je država zelo trudila pretvarjati se, da otrok sploh ni: da obstajajo le odrasli, manjši odrasli in odrasli, ujeti v maternicah.

Liberalizem temelji na pojmovanju svobode, ki več kot očitno ne velja za otroke. Svoboda je v njem razumljena kot bistveno negativna lastnost – ne biti od kogarkoli prisiljen v karkoli; ne imeti kakršnegakoli gospodarja; nikomur ne biti dolžan poslušnosti. Takšna svoboda se morda zdi zaželena, če si svet čudaško predstavljamo kot sestavljenega izključno iz zdravih odraslih. Toda otrok, ki je »svoboden« v tem liberalnem smislu, je sirota. Dvoletnik brez gospodarjev je zapuščen. Otroci, ki se majavo sprehajajo naokrog, ponazarjajo drugačno vrsto svobode – ne...