Smrt Charlieja Kirka me je še posebej pretresla, saj sem se ravno pretekli petek udeležil spominske maše za pradedka Narteja Velikonjo, kjer so me spomnili, zakaj je moral umreti. Ko pomislim na Velikonjo in Kirka, dva človeka, ki ju ločujejo desetletja in oceani, vidim isto nit: oba sta živela in padla zaradi besede – zaradi svobodne misli, a še globlje: zaradi zvestobe Besedi, ki presega vsako človeško oblast.

Velikonja – pisatelj, ki ni smel preživeti

Narte Velikonja ni bil politik. Bil je pisatelj, kulturnik, kristjan. Njegovo orožje je bila tiha, a nevarna beseda. Nevarna zato, ker je bila iskrena in zakoreninjena v veri.

Po vojni so ga komunistične oblasti aretirale. Sodili so mu na hitrem procesu pred vojaškim sodiščem, obtožili »idejne nevarnosti« in ga 25. junija 1945 ustrelili v Ljubljani. Brez pravice do obrambe. Brez možnosti, da bi se njegova beseda slišala.

A njegovo srce je ostalo zvesto Kristusu in Cerkvi. Ironija zgodovine je, da ga danes beremo kot človeka, ki je razu...