Moje prvo resnejše študijsko srečanje z Ratzingerjem se je začelo, ko smo študenti teologije že v prvem letniku za pomožno študijsko čtivo dobili sicer po obsegu skromno, a vsebinsko zelo bogato in lahko razumljivo Ratzingerjevo knjižico Zazrti v Kristusa, ki dejansko vsebuje teološko-duhovno premišljevanje o treh božjih kreposti: veri, upanju in ljubezni. Ob tem čtivu se je moje zanimanje za tega nemškega teologa zelo povečalo in šele ob kasnejšem branju Strletove monografije Teologi za prihodnost se mi je posvetilo, da gre nedvomno ne samo za teološkega genija, ampak veliko svetniško osebnost poznega 20. in začetka 21. stoletja. Z Antonom Strletom ga ni povezovala samo velika ljubezen do Kristusa, Cerkve, resnice ter do duhovno zdrave teologije, pač pa tudi pristno človeško in duhovno prijateljstvo. Kardinal Ratzinger je prispeval spremno besedo k Strletovi knjigi Božja slava – živi človek, kar je nedvomno dokaz njune duhovne sorodnosti, ki se je kazala tudi v mučeništvu za resnico. ...