Otroška leta je preživljal v preprostem in vernem kmečkem okolju. Spominja se, kako ga je mati peljala k maši na god sv. Marka. V polni cerkvi ga je prešinila misel: Tudi jaz bom postal duhovnik, ki ga ni več zapustila, tudi tedaj ne, ko je moral zaradi pomanjkanja sredstev za leto dni prekiniti šolanje.

Ob začetku 2. svetovne vojne je bil oče mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je kmalu vrnil, ker je vojska razpadla. Spominjal se je, kako je v ljudeh rastel strah pred partizani, ker so pobijali same poštene in nedolžne ljudi. Mati pa je dajala kruh vsakemu, ki je prišel prosit. Ob nekem napadu je granata priletela na hišo in nato zunaj eksplodirala v debeli hruški. Nihče ni bil niti ranjen; v tem so videli znamenje Božjega varstva. Vsak večer so molili rožni venec, kar jih je v največji stiski reševalo in jim dajalo poguma. V strahu pred partizani se je družina izselila v Gorenjo vas.

Proti koncu leta 1954 se mu je ponudila možnost za bivanje na Rakovniku v...