Zavetnik: Oceanije in svetovnega dneva mladih

Peter je kot pastirček svoja otroška leta preživel na majhni kmetiji, ki so jo imeli njegovi starši v zakupu. Bil je pobožen in bister fantič, zato se je zanj zavzel domači župnik in mu v svoji »šoli« posredoval osnovno znanje, tako da je s šestnajstimi leti lahko vstopil v malo in kasneje v veliko semenišče. Študij je dokončal in bil 25. julija 1825 posvečen v duhovnika. Prvo leto svojega duhovništva je preživel kot kaplan v mestu Amberieux. Petra je že od mladih nog vleklo v misijone; ko pa je prebiral pisma, ki jih je v župnijo pošiljal nekdanji župnik, ki je misijonaril v Indiji, ga je to samo še spodbudilo, da je škofa zaprosil za dovoljenje, da bi šel tudi sam v misijone. Škof njegove prošnje ni sprejel, pač pa ga je za tri leta poslal v župnijo Crozet, majhno podeželsko mestece, kjer so se poznali uničujoči sadovi revolucije. Z gorečnostjo, modrostjo in pobožnostjo mu je župnijo uspelo prenoviti. Njegovo geslo je bilo: »Ljubiti Marijo in pomagati drugim, da jo ljubijo.« S škofovim privoljenjem je leta 1831 vstopil v kongregacijo maristov. Nekaj časa je še deloval v domači škofiji kot duhovni vodja semenišča, nato pa leta 1836 odpotoval v misijone v daljno Oceanijo. Potovanje je bilo dolgo in naporno, zlasti še, ker niso imeli točno določenega cilja. Svojo misijonsko postojanko so poskušali postaviti najprej na tahitijskem otočju, kasneje na Tongu, pa jim ni uspelo. Ustavili so se šele 3000 km zahodno od Tahitija, na otokih Wallis in Futuna med ljudožerci. Za Chanela se je začelo trdo delo, saj ni poznal ne jezika ne navad in ne značaja ljudstva, ki mu je hotel oznanjati Kristusov nauk. Razumljivo, da so bili tudi zato začetni uspehi zelo pičli, vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« Počasi pa si je, z neutrudno potrpežljivostjo in z nesebično pomočjo bolnikom, le pridobil naklonjenost mnogih domačinov. Kmalu so ga zaradi njegovih dobrih del in miline začeli imenovati »človek z dobrim srcem«. Kljub temu pa si je že kmalu nakopal tudi sovražnike, ki niso mogli razumeti njegovega prizadevanja za blagor vseh. Starešine so namreč na misijonarje gledali kot na rušitelje starih navad in podedovane vere, zato so jim nagajali, kolikor so mogli: zmerjali in preganjali so jih, celo mučili in jim požigali revne koče. Tudi poglavar Niuliki, ki jim je bil sprva naklonjen, se je vedno bolj oddaljeval od njih. »Sodu je izbilo dno« spreobrnjenje in krst poglavarjevega sina Meitale, tako da je bila Chanelova usoda zapečatena. Ukazal je, naj ga ubijejo, kar so misijonarjevi sovražniki tudi z veseljem storili. Musumusu, najožji poglavarjev sodelavec, je z dvema možema prišel k misijonarju s pretvezo, da potrebuje neko zdravilo. Ko se je Chanel sklonil, da bi to poiskal, so ga s koli pobili na tla in tolkli po njem. Musumusu je, besen, ker ga niso takoj ubili, vzel misijonarjevo motiko in mu z njo razklal glavo. Njegova mučeniška smrt pa je že kmalu obrodila bogate sadove. Ljudstvo se je namreč že po dobrem letu na lastno željo dalo krstiti in danes so to najbolj katoliški kraji.

Ime: Njegovo krstno ime je Peter Ludvik Marija Chanel. Ime Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.

Rodil se je 12. julija 1803 v La Poiteru, vasici lyonske škofije v Franciji,
umrl pa 28. aprila 1841 na otoku Futuna v otočju Fidži, Oceanija.

Družina: Bil je peti od osmih otrok iz preproste, globoko verne kmečke družine; starši so vse otroke že ob rojstvu posvetili Mariji.

Zavetnik: Oceanije in svetovnega dneva mladih.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan v črni redovni obleki maristov s križem v roki. Pogosto je upodobljena tudi njegova mučeniška smrt, kako mu Musumusu z motiko razbije glavo.

Beatifikacija: 17. novembra 1889 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa papež Pij XII. za svetnika.

Goduje: 28. aprila.