Zapri
Iskanje

Pij iz Pietrelcine

Objava: 17. 06. 2005 / 06:09
Oznake: Svetniki
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.06.2021 / 11:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pij iz Pietrelcine

Pij iz Pietrelcine
Pij, Pijo, PIa, Pija, ...


Pater Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik in mistik, goduje 23. septembra

V prvih stoletjih krščanstva, preden se je v Cerkvi uveljavila t. i. praksa »kanonizacije«, t. j. uradnega postopka, s katerim nekoga spoznajo in razglasijo za svetnika, so bili verniki tisti, ki so »odločali« o tem, koga postaviti na oltar in ga častiti. Pravzaprav je podobno še danes in veliki svetniki današnjega časa to ljudsko čutenje lepo potrjujejo. Med njimi je prav gotovo tudi »sveti pater«, h kateremu so se že za življenja stekale množice romarjev, da bi bile deležne njegove pomoči, zlasti pri zakramentu svete spovedi. Pater Pij se je rodil 25. februarja 1887 v kraju Pietrelcina v italijanski pokrajini Benevento. Pri krstu so mu dali ime Frančišek, ko pa je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij in mu dodal vzdevek »iz Pietrelcine«, po svojem rojstnem kraju. Odraščal je v revni družini, saj je njegov oče moral kar dvakrat za zaslužkom v Ameriko. Po končanem bogoslovnem študiju in redovniški vzgoji je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Zaradi slabega zdravja so ga predstojniki poslali v samostan San Giovanni Rotondo blizu jadranske obale, kjer je preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme - znamenja Kristusovih ran - na rokah, nogah in prsih. Rane je moral pokrivati, prav tako pa kar dve leti ni smel javno maševati. Bil je deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. Sam ni dal nase nič, želel je le, da bi ljudje, ki so trumoma prihajali k njemu, nosili v sebi vero in voljo po spreobrnjenju. Za lajšanje telesnih bolečin je v kraju ustanovil najsodobnejšo bolnišnico, duše pa je zdravil v svoji spovednici. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel tudi dar branja v dušah, s katerim je lahko pomagal spovedancem. Umrl je leta 1968, za svetnika pa je bil razglašen leta 2002.

»Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.«

»Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.«

»Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.«

»Molite, molite, molite. Molitev je ključ do božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju zoper dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju? Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost … Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.«

»Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.«

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

»Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo, da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.«


Molitev sv. patra Pija po obhajilu

Ostani z menoj, Gospod, saj je potrebno, da si vedno navzoč in te ne pozabim. Veš, kako zlahka te zapustim.
Ostani z menoj, Gospod, ker sem slaboten in potrebujem tvojo moč, da ne bom tako pogosto padel.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moje življenje in brez tebe postanem mlačen.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moja luč in sem brez tebe v temi.
Ostani z menoj, Gospod, in mi pokaži svojo voljo.
Ostani z menoj, Gospod, da bom slišal tvoj glas in hodil za teboj.
Ostani z menoj, Gospod, da si te bom želel močno ljubiti in vedno biti v tvoji družbi.
Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost.
Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavil na poti, zato te potrebujem. Pozno je, prihaja smrt. Strah me je teme, skušnjav, suhote, križa, skrbi. O, kako te potrebujem, moj Jezus, v tej noči izgnanstva.
Ostani z menoj, Gospod, v življenju in vseh njegovih nevarnostih, potrebujem te.
Naj te prepoznam, kot so te prepoznali tvoji učenci pri lomljenju kruha. Naj bo evharistično obhajilo luč, ki odžene temo, moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca.
Ostani z menoj, Gospod; ob uri svoje smrti hočem ostani združen s teboj, če ne po obhajilu, pa vsaj po milosti in ljubezni.
Ostani z menoj, Gospod; ne prosim za božjo tolažbo, ker si je ne zaslužim, marveč za dar tvoje navzočnosti, da, zanj te prosim!
Ostani z menoj, Gospod, saj iščem le tebe. Tvojo ljubezen, tvojo milost, tvojo voljo, tvoje srce, tvojega Duha, ker te ljubim in ne iščem nagrade, marveč le to, da bi ljubil bolj in bolj.
S trdno ljubeznijo te ljubim z vsem svojim srcem tu na zemlji in te bom v polnosti ljubil vso večnost.
Amen.
Nazaj na vrh