»O čem naj pišem?« vprašam sodelavko, ki še vztraja za službeno mizo. »O koncu sveta.« Dan in teden sta bila dolga in vredna tega komentarja.

Poklic knjižnega urednika ima številne svetle točke in nekaj obžalovanj. No, v Sloveniji kakšno več, glede na stanje založništva in knjižnega trga pri nas. Sam najbolj obžalujem, da mi po vseh prebranih besedah, med katerimi prevladujejo odvečne in ne(po)sreč(e)ne, ostaja preprosto premalo časa, volje in energije za pisanje. Ne zato, ker bi bile moje besede kaj manj odvečne in bolj (po)sreč(e)ne od tistih drugih; če kaj, se boleče zavedam njihove ubornosti. Predvsem je bil jezik od nekdaj moje zatočišče, edini medij, v katerem sem se počutil suverenega, udomačenega. Povsod drugje sem bil, milorečeno, štorast. Z izjemo treh let v srednji šoli sem imel za šport in fizične aktivnosti od nekdaj nekoliko nesrečno telo – zaobljeno in nekoordinirano. 

Ko so me pri petih letih vpisali na balet, so tam po dveh tednih tako zelo obupali nad mano, da so me p...