Njegovo krstno ime je bilo Tomaž. Rodil se je leta 1844 v mestu Trevi v Umbriji v tradicionalni katoliški družini, povezani s papeško državo. Zato je razumljivo, da je odklanjala nove ideje italijanskega Risorgimenta. Mladost je preživel v domačem kraju. Tomaža so poznali kot veselega mladeniča. Duhovno okolje v Treviju in okolici je tedaj še vedno zaznamovala benediktinska opatinja Luisa Prosperi, zelo pobožna žena, velika častilka skrivnosti Kristusovega življenja (umrla v sluhu svetosti leta 1847).

Študij je nadaljeval v Rimu, ki je bil tedaj še v papeški državi, medtem ko so v Umbriji že prevladovali novi časi. V začetku ni mislil na samostan, počasi pa je v njem dozorela odločitev. Leta 1866 je vstopil k benediktincem v opatiji sv. Pavla zunaj obzidja (ena od štirih velikih bazilik) in dobil ime Placid. Leta 1870 je doživel zasedbo Rima. Samostanu je bilo prizaneseno s pritiski in omejitvami, toda don Placid je imel težave z novo oblastjo. Ni se odzval pozivu na vojaški nabor, češ da živi v papeškem Rimu, čeprav je bil italijanski državljan. Po nekaj dneh zapora je bil izpuščen in je mogel nadaljevati redovniško življenje. Leta 1871 je bil posvečen v mašnika.

V skupnosti so ga cenili zaradi njegovega uravnovešenega značaja in pobožnosti. Dve leti je bil tudi voditelj novincev. Potem je precejšen del življenja preživel zunaj samostana kot samotar. Leta 1895 je bil imenovan za rektorja samostana benediktink v kraju Farfa. Tedaj je posvečal veliko skrbi za duhovno rast kmečkega prebivalstva, ki je iz okolice prihajalo v ta samostan. Pa tudi tedaj je njegova pobožnost ohranila poteze samotarske duhovnosti.

Njegov učenec in življenjepisec, poznejši milanski kardinal Schuster, piše, da je njegova pobožnost bila zelo zaznamovana z osebno črto. Živo je premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, vneto častil zakrament sv. Rešnjega telesa. Srčiko njegove pobožnosti je mogoče najti v stavku, ki ga je rad ponavljal sobratom in vernikom: »Izročite se popolnoma Gospodu!«

Leta 1912 je zbolel za paralizo. Vrnil se je v opatijo sv. Pavla, kjer je bil sprejet v meniško skupnost. Tam je leta 1915 umrl. Tedaj so p. Placida Riccardija že cenili kot vzor meniškega življenja. – Papež Pij XII. ga je razglasil za blaženega 5. decembra leta 1954.