Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Planica

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Planica

Planica in Tamar

Prihod hladnih jesenskih dni odžene z visokih gora večino poletnih obiskovalcev. Koče polagoma zapro vrata, oskrbniki in planinska društva naredijo obračun sezone, planinske poti zagrne samota. Trušč potihne in svet tam zgoraj se pogrezne v tišino. Vse je spet tako, kot je bilo že od nekdaj.

Potem pride zima. Sneg zabriše sledi, ki so jih tisoči in tisoči korakov vtisnili v doline in pobočja. Vrhov se polastita veter in led. Za večino tistih, ki smo poleti ubirali planinske poti, je to čas, ko ostajamo v varnem zavetju nižin. Brez ustrezne opreme in znanja bomo vrhove pač nekaj časa občudovali le od daleč. To pa ne pomeni, da moramo čemeti doma in zasnežene kope, zardele od mraza in prihajajočega večera, opazovati le skozi dobro zaprta okna. Saj nam tudi doline ponujajo številne možnosti za privlačne zimske izlete.

Ena izmed naših najlepših alpskih dolin je prav gotovo Planica, ki v zgornjem delu prehaja v Tamar. Tam so nekoč rateški kmetje izkrčili gozd, uredili planino in postavili pastirsko kočo. Zgornji konec doline zapira mogočni Jalovec (2645 m), na vzhodu se dvigata Ciprnik (1745 m) in Mojstrovka (2366 m), na zahodu pa dolino omejuje greben Ponc. Ob njihovem vznožju je izvir Nadiže, ki že po nekaj metrih ponikne v produ, njena voda pa spet priteče na plano kot Sava Dolinka pri Zelencih. Najbolj znana točka na nasprotni strani doline je Slemenova špica, od koder je nemara najlepši pogled na Jalovec. Poleti, ko so naši cilji precej višji, je tudi tako lepa dolina pogosto samo ovira, ki jo želimo čimprej premagati. Pozimi pa je stvar povsem drugačna. Zdaj imamo čas za ogled vsega tistega, kar smo doslej zamudili.

Kadar se namenimo v Tamar, lahko avto pustimo že na prvem parkirišču ob cesti, ki pelje od Rateč do Planice. Saj ni treba, da se vedno pripeljemo prav do skakalnic. Hoja po asfaltni cesti, ki je ob koncu tedna ponavadi precej prometna, seveda ne ponuja kakšnega posebnega užitka. Ampak saj lahko levo od nje poiščemo stezo, ki so jo uhodili sprehajalci pred nami. Ne glede na to, po kateri poti bomo šli, bomo prej kot v pol ure pri smučarskih skakalnicah, po katerih dolina slovi po vsem svetu.



Do Doma v Tamarju nas čaka še približno ura hoje. Za zapornico, ki onemogoča nadaljnjo vožnjo, se naša pot križa s tekaško progo. Planica, za katero so značilne dolge, hladne in snežene zime, je tudi raj za smučarje tekače. Odlično urejena proga za klasično in prosto tehniko s številnimi vzponi je, ločeno od pešpoti, speljana prav do Tamarja. Pazimo, da ne bomo hodili po progi! Saj je dolina dovolj široka za vse – za pohodnike in smučarje tekače.

Sama pot v Tamar je takole pozimi morda malce enolična. Belina, drevje ob poti, niz podobnih, blagih vzponov. A takšen vtis dobimo le, če gledamo v tla ali naravnost naprej. Mar ni tako tudi v življenju, dokler ne dvignemo pogleda? Ko se zazremo v vrhove, ožarjene s soncem, ko z rahlo napetostjo pogledujemo naprej, kdaj se bo vendar že v vsem svojem sijaju prikazal Jalovec, o kakšni enoličnosti ni več govora.

Cilj našega izleta je razmeroma velika jasa, na kateri stoji Dom v Tamarju. Če nimamo s seboj termovke, se bo prav prilegla skodelica vročega čaja, ki ga dobimo v njem. A življenje je več kot jed. To lahko izkusimo tudi na tem kraju. Samo nekaj metrov od doma stoji kapela Marije Pomagaj, ki jo je leta 1936 blagoslovil škof Gregorij Rožman. Domačini iz Rateč in bližnjih krajev še danes radi poromajo sem, obiskovalci iz drugih krajev pa je zaradi preproste zunanjščine pogosto niti ne opazimo. Kako blizu je Bog, mi pa ga tako iščemo!



Ko se naužijemo lepot okolice in začutimo, da nam mraz prodira skozi čevlje in obleko, je treba misliti na vrnitev. Nazaj moramo po isti poti, ki pa jo lahko občutno skrajšamo – s sankami. Seveda so že zdavnaj minili časi, ko smo nazadnje sedli nanje. Ampak če jih imamo še spravljene v kakšnem odmaknjenem koncu kleti, je zdaj prava priložnost, da jih prinesemo na plano. In vsaj za nekaj minut znova prebudimo otroka, ki je morda že davno zaspal v naših srcih ...

Rateče
Najvišje ležeče naselje v Zgornjesavski dolini. Kraj se prvič omenja leta 1390. V njem je ob koncu 14. stoletja nastal Rateški oziroma Celovški rokopis,
eden najstarejših pisnih dokumentov slovenskega jezika.

Nedeljska maša v župnijski cerkvi Svetega Duha je ob 8. uri.

Osnovni podatki
Izhodišče: Rateče

Višinska razlika: 240 m

Trajanje poti do Tamarja: 1.30 h

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del)

Kupi v trgovini

Novo
Stvari, ki bi jih želel vedeti pred poroko
Medosebni odnosi
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh