Že od prej sem vedela, da je bila zelo aktivna skavtinja, zato sem njeno potrpežljivost z otroki pripisovala izkušnjam, ki si jih je nabrala med dolgoletnim vodenjem taborov. Kasneje sem spoznala še njeno fotografsko plat, zaradi katere je še posebej pozorna na detajle in zna ceniti dragocene trenutke.

Službeno sva začeli sodelovati leta 2020, ko smo razpisali prvi natečaj Moj košček Slovenije. Takrat je projekt vodila njena sestra Veronika Savnik, Polona pa je sodelovala kot članica žirije. Kasneje je vodenje prevzela sama in tako letos že četrtič razpisujemo natečaj Moj košček Slovenije.

Polona ni gostobesedna, a ko kaj pove, hitro opaziš, da na svet gleda nekoliko drugače.

Če se ozrete nazaj, kaj vse vas je ključno zaznamovalo oz. oblikovalo vašo osebnost?

Da bi odgovorila na to vprašanje, sem se morala najprej vprašati, kakšna sploh sem. Mislim, da sem radovedna in dinamična oseba. Potrebujem ljudi, vendar ne ves čas in ne preveč. Zelo pomemben mi je tudi humor – brez njega je življenje precej pusto.

Veliko tega mi je bilo verjetno položeno že v zibelko. Starši so mi prisluhnili in mi omogočili skoraj vse dejavnosti, ki sem si jih zamislila. Deset let sem trenirala umetnostno drsanje, preizkusila sem se v borilnih veščinah, streljanju z zračno puško, namiznem tenisu, obiskovala sem tečaj nemščine – to je bila sicer bolj ideja staršev –, pela v zboru in bila aktivna pri skavtih. No, pri jadralnem padalstvu so vendarle potegnili črto.

Mislim, da mi je vse to dalo občutek, da je mogoče skoraj vse, če obstajata volja in pripravljenost poskusiti. Kasneje pa te oblikuje vsaka pot, na katero stopiš. Vsaka izkušnja, vsak človek in vsaka odločitev pustijo svoj pečat. Zato danes verjamem, da smo sestavljeni iz številnih zgodb, ki jih nosimo s seboj, in da prav te zgodbe ustvarjajo to, kar smo.

Vas je vizualni svet privlačil že v otroštvu? Najdete kje nastavke za svoj današnji poklic?

Pravzaprav je fotografija moj drugi poklic. Najprej sem diplomirala iz gozdarstva, kasneje pa sem študirala še fotografijo, tako da sem danes univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in diplomirana fotografinja.

Čeprav je do fotografije vodila nekoliko ovinkasta pot, me je vizualni svet privlačil že od otroštva. Spomnim se, da sem z velikim užitkom gledala fotografije in diapozitive ter se jih kar nisem naveličala. Privlačila me je njihova sposobnost, da v eni sami podobi ujamejo trenutek, zgodbo ali občutek.

Humor v fotografiji. FOTO: Polona Avanzo

Ko pomislim na svoje otroške sanje, se spomnim tudi želje, da bi živela v indijanskem plemenu. Kar je pravzaprav nekoliko ironično, saj nekatera indijanska ljudstva verjamejo, da fotografija človeku ukrade dušo. Morda pa me je že takrat privlačilo prav raziskovanje ljudi, njihovih zgodb in različnih pogledov na svet.

Če danes pogledam nazaj, vidim nastavke za svoj poklic predvsem v radovednosti, opazovanju in želji po razumevanju sveta. Fotografija je kasneje postala naraven način, kako vse to izraziti.

Kdaj ste prvič vzeli fotoaparat v roke in kdaj ste začutili, da fotografija postaja pomemben del vašega življenja?

Za moj prvi, pa tudi drugi fotoaparat je pravzaprav kriv moj dedek. Nekega dne se je odločil, da vsakemu vnuku podari fotoaparat. Očitno jih je imel ravno dovolj na zalogi. Meni je namenil kompaktnega Olympusa, priročno žepno kamero, ki je potem potovala z menoj na šolske izlete, počitnice in različne dogodivščine.

V gimnaziji pa sem si »izposodila« mamin zrcalnorefleksni fotoaparat. Tudi ona ga je dobila od svojega očeta, mojega dedka, tako da je imel ta aparat že svojo družinsko zgodovino. Takrat se je začela moja prava ljubezen do fotografije. Kar naenkrat nisem več samo beležila dogodkov, ampak sem začela razmišljati o svetlobi, kompoziciji in zgodbah, ki jih lahko pripoveduje fotografija.

Žal so mi ta fotoaparat kasneje ukradli na delovnem taboru v Sarajevu. Spomnim se, da me ni skrbela le izguba aparata, ampak tudi fotografij, ki so ostale na njem. Razmišljala sem, katere podobe so z njim za vedno izginile. Prepričana sem bila, da je bila med njimi tudi kakšna res odlična fotografija.

Kasneje sem za darilo ob maturi dobila nov fotoaparat in takrat je fotografija postala stalnica mojega življenja. Ni bila več le spremljevalka potovanj in dogodkov, ampak nekaj, čemur sem želela nameniti vedno več časa, energije in znanja.

Za darilo ob maturi sem dobila nov fotoaparat in takrat je fotografija postala stalnica mojega življenja.

Kaj vas je pri fotografiji najbolj pritegnilo in kaj vas pri ustvarjanju navdušuje še danes?

Fotografija je zame nekakšna kronika časa. Ko opazujemo stare fotografije, pogosto v nas prebudijo čustva, spomine in občutek povezanosti z ljudmi ali obdobji, ki jih morda sploh nismo doživeli. Prav zato verjamem, da je fotografija eden pomembnejših pripovedovalcev časa.

Najbolj me privlačijo zgodbe, ujete v posameznem trenutku. Dobra fotografija ne govori le o človeku, predmetu ali dogodku, ki ga prikazuje, ampak veliko pove tudi o avtorju. Vsak od nas svet vidi nekoliko drugače, opazi druge podrobnosti in v fotografijo neizogibno vnese del sebe. Prav zato lahko deset fotografov stoji na istem mestu, pa bo vsak ustvaril drugačno fotografijo.

Če bi morala izbrati razlog, zakaj me fotografija navdušuje še danes, bi rekla, da zato, ker ni nikoli dolgočasna. Zaradi nje sem spoznala številne zanimive ljudi, slišala zgodbe, ki jih sicer ne bi nikoli, se naučila marsičesa novega in videla kraje ter prizore, ki bi mi brez fotoaparata verjetno ostali skriti. Fotografija me še vedno sili, da ostajam radovedna – in mislim, da je prav to njen največji čar.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (07-09/2026).