Pred odhodom smo se zbrali v cerkvi Marije Pomagaj, kjer smo se priporočili Materi Božji. Navzoče je pozdravila ravnateljica tečaja prof. Julka Furlan, nato pa smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti Buenos Airesu.

Dijaki in profesorji so tudi letos obeležil dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Med vožnjo sta profesorici zgodovine Veronika Kremžar Rožanec in Monika Svetlin Pregelj predstavili zgodovino slovenskega priseljevanja v Argentino. Spomnili sta, da je Argentina že od 19. stoletja privabljala priseljence iz Evrope, med njimi tudi Slovence. Najprej so prihajali posamezniki in družine, ki so iskali boljše življenjske možnosti, pozneje pa številni Primorci, ki so se umikali fašističnemu pritisku.

Posebno mesto v tej zgodbi imajo slovenski begunci po drugi svetovni vojni. Ti niso odšli zaradi ekonomskih razlogov, temveč zaradi komunističnega nasilja in strahu pred preganjanjem. Po begu iz domovine so se znašli v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, od koder so se pozneje podali na dolgo pot v Argentino.

Predmeti in dokumenti v Hotelu priseljencev – neme priče zgodb, upanja in novih začetkov. FOTO: Uredništvo

V Hotelu priseljencev smo si pod vodstvom vodičev ogledali prostore, kjer so nekoč sprejemali novoprišle priseljence. Obisk je bil še posebej ganljiv, saj je skozi ta hotel šla tudi večina naših staršev, starih staršev in sorodnikov, ko so prvič stopili na argentinska tla.

Po ogledu smo se odpravili v četrt La Boca, kjer smo obiskali muzej Conventillo umetnika Marjana Gruma. Ob prihodu so nas prijazno sprejeli umetnik, njegova žena Noemi Beatriz in sin Maksimilijan. Prof. Mirjam Oblak nam je predstavila Grumovo življenjsko zgodbo, ki je tesno povezana z usodo slovenskih beguncev po drugi svetovni vojni.

Marjan Grum se je rodil leta 1939 v Podkraju pri Igu. Njegovo otroštvo je zaznamovala vojna in tragična usoda očeta Jožefa Gruma, ki je po vojni postal ena izmed žrtev povojnih pobojev. Mati Slavka je nato sama vzgajala štiri otroke v begunskih taboriščih na Koroškem. Leta 1949 se je družina preselila v Argentino, kjer si je kljub številnim težavam ustvarila nov dom.

Mirjam Oblak predstavlja monografijo o Marjanu Grumu. Levo Marjanova soproga Noemi Beatriz Corvalán, desno umetnik. FOTO: Uredništvo

Iz teh življenjskih preizkušenj je zrasla tudi Grumova umetniška pot. Uveljavil se je kot ustvarjalec skulptur iz odpadnega železa, vijakov, matic in drugih kovinskih ostankov. Iz zavrženih materialov je ustvarjal podobe ljudi, glasbenikov in plesalcev tanga, polne življenja in gibanja. Njegova dela so danes pomemben del podobe La Boce in znamenite ulice Caminito.

Predstavljena je bila tudi monografija o Marjanu Grumu, ki je izšla pri Rafaelovi družbi. Knjiga prinaša pregled njegovega ustvarjalnega opusa in življenjske poti ter predstavlja dragocen prispevek k ohranjanju spomina na slovensko skupnost v Argentini.

Obisk muzeja je bil veliko več kot srečanje z umetnostjo. Bil je srečanje z zgodovino naše skupnosti, z usodami slovenskih beguncev ter z vrednotami, ki so jim pomagale premagovati najtežje preizkušnje. V Grumovi zgodbi smo prepoznali zgodbo mnogih slovenskih družin, ki so bile zaznamovane z vojno, izgnanstvom in nasiljem, a so kljub temu ohranile dostojanstvo, vero in upanje.

Obisk muzeja je bil veliko več kot srečanje z umetnostjo. Bil je srečanje z zgodovino naše skupnosti.

Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo tako preživeli v znamenju hvaležnega spominjanja, učenja in poglabljanja zgodovinskega zavedanja. Ob zgodbah naših prednikov smo se znova zavedeli, da svoboda ni samoumevna, temveč je sad trpljenja, zvestobe in poguma mnogih generacij. Njihov spomin živi v naših družinah, skupnosti in srcih, zato ostaja naša dolžnost, da ga ohranjamo in prenašamo naprej.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (07-09/2026).