»Te lahko nekaj vprašam?« je kot strela z jasnega priletelo iz ust najstnika, ki me je pred leti s skoraj nekoliko tresočim glasom med večernim sprehodom po ljubljanskih ulicah vprašal, ali bi bil njegov birmanski boter. Z veliko mero odgovornosti, priznam, da tudi veselja in ponosa, sem brez razmišljanja odgovoril »da«. Letos me je to vprašanje »doletelo« še četrtič, tokrat od nečakinje. Ob tem se vedno znova sprašujem, po kakšnem ključu se današnji mladostnik odloča za izbiro svojega birmanskega botra. Ker je ta vsako nedeljo pri maši? Ker so mu tako svetovali starši? Ker si lahko od njega obeta razkošno darilo? Ker mu lahko zaupa? Ker mu je prijetno v njegovi družbi? Ugibam, da gre v večini primerov za kombinacijo vsega naštetega in še česa.

Če predpostavljam, da je izbira birmanskega botra v veliki meri ali vsaj delno tudi najstnikova lastna odločitev, je zgodba nekoliko drugačna v primeru, ko te za krstnega botra izberejo starši novorojenega otroka. A ne glede na to,...