Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 4/2022.

Toda Galileja je bila za učence tudi kraj spominov, kajti bila je kraj, kjer so doživeli svoj prvi klic. Vrniti se v Galilejo pomeni spomniti se, da nas je Bog vzljubil in poklical. Vsak izmed nas pozna svojo Galilejo. Svojo pot moramo nadaljevati tako, da se spominjamo, kako smo se rodili vsak v svoji Galileji in se prerodili po zastonjskem klicu ljubezni. To je za vselej izhodiščna točka za nov začetek, še posebej v krizah, v času preizkušnje, ob spominu na našo Galilejo.

Svojo pot moramo nadaljevati tako, da se spominjamo, kako smo se rodili vsak v svoji Galileji in se prerodili po zastonjskem klicu ljubezni.

Oznanilo upanja je treba ponesti vsem

To pa še ni vse. Galileja je bila najbolj oddaljena pokrajina, od koder so prihajali v Jeruzalem. In to ne le zemljepisno oddaljena. Galileja je bila tudi najbolj oddaljena od svetosti Svetega mesta. Bila je področje, ki so ga naseljevala različna ljudstva, ki so sledila različnim verskim praksam. To je bila »poganska Galileja« (Mt 4,15). Jezus jih pošilja tja in pričakuje, da bodo šli od tod dalje.

Kaj nam govori to dejstvo? Da oznanilo upanja ne sme biti zaprto za našimi svetimi okopi, ampak ga je treba ponesti ven, vsem … in če tega ne bomo storili mi, ki smo se z roko dotaknili »Besede življenja« (1 Jn 1,1), kdo bo to storil? Kako lepo je biti kristjan, ki tolaži, ki nosi breme drugih, ki spodbuja in je v času smrti glasnik življenja! Ponesimo pesem življenja v vsako Galilejo, v vsako pokrajino človeštva, ki mu pripadamo in ki nam pripada, ker smo vsi bratje in sestre! Utišajmo krike smrti …

Kako lepo je biti kristjan, ki tolaži, ki nosi breme drugih, ki spodbuja in je v času smrti glasnik življenja!

Oklenimo se vstalega Jezusa

Žene so slednjič Jezusu objele noge, tiste noge, ki so naredile dolgo pot, da so prišle nam naproti, tako daleč, da so vstopile v grob in da so iz njega izstopile. Objele so noge, ki so poteptale smrt in odprle novo pot upanja. Mi, romarji, ki iščemo upanje, se danes oklepamo tebe, vstali Jezus. Obračamo hrbet smrti in odpiramo srca tebi, ki si življenje.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 4/2022, molitveno-bogoslužni reviji, ki pri založbi Družina izhaja vsak mesec. Revijo lahko prelistate TUKAJ in naročite TUKAJ. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin. Spremljajte tudi spodbudne misli iz Magnificata na Facebooku.