O tem je mnogo zapisanega. A v sodobni družbi se to zdi praktično nemogoče. Po eni strani hitimo iz obveznosti v obveznost, po drugi strani pa postavljamo lastno udobje pred korist skupnosti. Marsikdo ima načelno željo, da bi se priključil zboru. Redkokdo pa naredi prvi korak.

Marsikdo ima načelno željo, da bi se priključil zboru. Redkokdo pa naredi prvi korak.

Pevski zbor, ki ga vodim, sem prevzela v obdobju, ko je zaradi porok, selitev in dozorevanja mladih pevcev v odraslost strmo izgubljal članstvo. Moja neizkušenost je naredila svoje in prišli smo do točke, ko pevcev, razen mogoče treh najbolj zavzetih, sploh ni bilo. Nismo se mogli sprijazniti z idejo, da zbora ne bi bilo, zato smo po nekaj mesecih premora poskusili s projektnima zboroma za božič in veliko noč. Ponovno smo pridobili zanimanje nekaj pevcev in naslednje leto začeli z rednim petjem pri mašah. Potrebnih je bilo še dodatnih deset let potrpežljivega vodenja in medsebojnega brušenja, da je zbor začel rasti. Pri tem ni imela glavne vloge kontrola prisotnosti, temveč hvaležnost. Hvaležnost za vsakega, ki si je vzel čas in prišel na vaje. Ali k maši. Včasih eno, drugič drugo. Včasih oboje, drugič nič od tega.

Za zborovodjo je takšen način izredno zahteven, ker nikoli ne ve, kaj ga čaka, dokler ne pride na kor. Vnaprejšnje sestavljanje mašnih programov nima večjega smisla – le neka okvirna zamisel in dva različna scenarija. Razumsko gledano je takšen način dela nevzdržen. Mene pa je prav to dostikrat postavilo na trdna tla in me usmerjalo k bistvu: Za koga to delam? Tukaj sem izključno zaradi bogoslužja, zaradi pevcev in občestva. Orodje v Božjih rokah.

Vsak teden in vsaka nedelja prineseta svojo zgodbo. Vadimo in pojemo včasih bolj zavzeto, drugič manj. Včasih grem na kor v zadnjem trenutku. Včasih pridem tudi brez ideje, kaj bi tokrat peli. Rutina prinese svoje in vsake toliko padem dovolj nizko, da potem znova lahko nadaljujem bolj zavzeto. Kadar ne gori voda, razglasim tudi prost večer; odpovem vajo, če se izkaže, da je bil moj dan preveč naporen.

Tukaj sem izključno zaradi bogoslužja, zaradi pevcev in občestva. Orodje v Božjih rokah.

Seveda nas to omejuje. Zapeli bi lahko še marsikaj, pa se pogosto zatakne, ker zmanjka vaj z dobro udeležbo. Za izvedbo česa obširnejšega ali zahtevnejšega potrebujemo dodatne spodbude, kar nam včasih celo uspe. A neuresničeni načrti ohranjajo zavedanje o našem osnovnem poslanstvu: sooblikovanju nedeljske desete maše. Ključ, ki pripelje do stabilne kakovosti mašnega petja, je po mojem v uravnoteženem programu: veliko enostavnega, dovolj dobro uležanega železnega repertoarja in nekaj zborovskih izzivov na daljši rok.

Odprt način dela brez kljukic prisotnosti, brez pričakovanj ali celo očitanj meni in pevcem zagotavlja občutek varnosti. Z občutkom varnosti se vzpostavi odnos, z odnosom pride pripadnost. Ko potegnemo črto, smo zelo zadovoljni. Doživetje skupnega bogoslužnega petja nas drži skupaj in vodi naprej.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (3/2026).