Takšna naj bi bila resničnost – in na tej bi morali delati. Ker ni mogoče, da bi ljudje resnično živeli požrtvovalno in nesebično, da bi dosegali resnično krepost, moramo stvari urediti s pogodbami in boj za obstanek uporabiti v svoj prid, v prid napredka. Brez pogodb je svet nasilen in kaotičen. Da dobimo red in (navidezen) mir, potrebujemo državo, suverena, ki na svojem ozemlju obvladuje nasilje, ki ima do njega edini vseobsegajočo pravico in dolžnost. Vsa razmerja med posamezniki skuša postaviti na zemljevid pravic, lastnine, pogodb med »strankami v postopku«. Temeljni boj za obstanek se tako spreminja v nenasilne tožbe in poravnave, v »mir«, ki pa je le površinski, začasen, navidezen. V resnici se spopad za suverenost nikdar ne neha; kot pravi Foucault: »Ali ni oblast neke vrste posplošena vojna, ki v določenih trenutkih prevzame podobo miru in države? Mir tako postane oblika vojne, država pa sredstvo zanjo.«

Seveda tudi v liberalizmu obstaja »zasebno«, a vedno le v sklopu javnega,...