Te dni je mimo pisarne prišla kolegica in me muzajoče vprašala, zakaj vendar ji ne čestitam. Ker je pozabljivost ena mojih lastnosti, sem začel previdno premlevati ta in oni razlog, zakaj bi bila čestitka potrebna: rojstnega dneva še nima, saj ga ima skoraj istočasno kot jaz aprila, goduje najbrž tudi ne … In sem se predal: »Za kaj pa bi ti moral čestitati?!« »Za 30 let dela pri Družini!« Seveda, draga Lejla, v začetku februarja 1994 si prišla na uredništvo – čestitke! A tedaj me je prešinilo: njenih 30 let je seveda tudi mojih 30 let, saj sem le nekaj tednov po njenem nastopu tajniške službe tudi sam prvič prestopil prag Družininega uredništva kot njegov sodelavec – sprva kot dopisnik iz Slovenije za Kathpress. 23. februarja 1994 je tako na dunajski naslov te katoliške tiskovne agencija Lejla po faksu poslala prva poročila izpod moje tipkovnice.

S tem osebnim podatkom ne bi utrujal bralstva, če ne bi razkrival nečesa, kar ima vendarle širši info...