Žalostna, celo tragična, na moč pretresljiva poved o ljudeh, ki so vse od leta 1330 naseljevali večinoma hribovito, z gozdovi poraslo kočevsko zemljo. So jo, dobesedno, iztrgali iz kraškega sveta in jo spremenili v rodovitno za skromno preživetje.

Očetova špartanska vzgoja petih otrok po partizanski krvoločnosti 

Za njimi so prihajali še drugi priseljenci iz krajev, kjer so že prej kljubovali divji naravi, bili kos zahtevnemu delu v gozdu, kmetovanju v hribovitem svetu. Iz vzhodne Tirolske, zgornje Koroške, od drugje. V stoletjih so se strnjevali v vasi, razvili svoj slog življenja in kulturo, kar so prinesli od doma in sami ustvarili. Kaj vse, smo videli v Muzeju Društva Kočevarjev staroselcev v Občicah pri Črmošnjicah. Že prej nas je o zgodovini Kočevarjev med vožnjo z avtobusom iz Ljubljane izdatno seznanila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

V Muzeju Kočevarjev staroselcev smo si z zanimanjem ogledali maketi nekdanjih kočevarskih vasi. FOTO: Jožef Pavlič

Njen oče Hans Jaklitsch, Kočevar po rodu, nas je v Občicah pozdravil po kočevarsko v smislu »Bogdej« ter nas seznanil s bolj ali manj tragičnimi pripetljaji, ki jih je doživel od rojstva leta 1941 v kočevarski Srednji vasi pri Črmošnjicah. Najhujši je bil ta, da so partizani vso družino (očeta Franza, mamo Zofijo Schmuck s komaj tri mesece starim sinom v naročju in še tremi otroki, med njimi Hansom) oktobra 1944 peljali v gozd, da jih ustrelijo, ker jim oče zaradi preživetja lastne družine ni hotel dati prašička, pa jih je k sreči rešil partizanski oficir Bradač, ki je poznal in spoštoval očeta. 

Kljub temu jih je doletela zelo žalostna usoda: mama Zofija je doživela živčni zlom, od katerega si ni več opomogla, so jo po koncu vojne s silo odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Idriji, kjer je umrla leta 1986. Pogumni oče je prevzel skrb za vse štiri otroke, pa še sina peka Josipa Obajdina iz Črmošnjic, ki so ga partizani, kljub temu da je tudi zanje pekel kruh, oktobra 1943 umorili skupaj z ženo. Preživljal se je tudi s prodajo v Beli krajini doma narejenih grabelj. Že pred vojno je imel svojo lastno mizarsko delavnico, v njej pa zaposlene tudi mizarske vajence in pomočnike.

Hans Jaklitsch nam je doživeto pripovedoval o življenjskih usodah Kočevarjev. FOTO: Jožef Pavlič

Gospod Hans je na kratko spregovoril tudi o krivicah in poniževanju, ki jih je bil deležen kot Kočevar v šoli. Čeprav je bil dober učenec, so tik pred začetkom pouka brez pojasnila zavrnili njegov vpis v Srednjo gozdarsko šolo v Postojni, tako da je sprva šolanje nadaljeval kar doma kot vajenec pri očetu. Kasneje je ob delu končal fakulteto in bil nazadnje celo direktor v uspešnem podjetju. Vztrajnost, poštenost in trma, ki jo ima kot Kočevar, so mu pomagale, da je kljub številnim birokratskim oviram po 17 letih uspešno zaključil denacionalizacijo ter dobil nazaj zemljo, ki jo je povojna oblast nacionalizirala njegovemu stricu.

Hodili smo po tleh nekdanje lepe kočevarske vasi Topli Vrh

Po postrežbi z medenim likerjem in kočevarsko potico pobolico ter ogledom muzeja pod vodstvom članice Društva Kočevarjev staroselcev Darje Zamida Pečavar smo se pod vodstvom gospoda Hansa in njegove hčerke Helene odpeljali do nekdanje kočevarske vasi Topli Vrh. Pravzaprav do ostanka zvonika nekdanje podružnične cerkve sv. Petra in Pavla v vasi Topli Vrh (Untertappelwerch), nato pa še mimo Komarne vasi (Mueckendorf) in vasi Štale v vas Ribnik (Ruebnig/Rimmnig), kjer je bila doma njegova mama. Od doma kot od ostalih nekdanjih kočevarskih hiš so ostale le še ruševine. Tudi na cerkev in parno žago v Ribniku, ki je dajala kruh mnogim Kočevarjem, spominja le še nekaj kamnitih ostankov.

Sredi bujnega gozdnega rastja smo videli še ohranjene kamnite stopnice. FOTO: Jožef Pavlič

Hansova hči Helena nam je že prej v avtobusu razdelila informativno dokumentarno gradivo s fotografijami teh nekdanjih vasi, da smo si lahko vsaj predstavljali, kakšne in kje so bile. Najtežje je to bilo pri Toplem Vrhu. Hans nas je, ko smo hodili po rahli strmini (sam jo je pokosil, da smo varneje stopali) do ostankov cerkvenega zvonika, opozoril: »Hodite sredi nekdanje vasi!« Tako smo si lahko vsaj deloma predstavljali, ko smo sredi bujnega gozdnega rastja videli še ohranjene kamnite stopnice in ostanke spodnjega dela hiše.

Povedal nam je tudi, da so Italijani med okupacijo požgali nekatere kočevarske hiše in vasi, da se v njih ne bi utaborili partizani, cerkva pa ne. To so pozneje delali partizani (posebej pa povojna komunistična oblast), zasedli kočevarske hiše, jih izropali, poklali živino. Kočevarje so namreč Nemci v zimi 1941/1942 izselili v Obsotelje in okolico Brežic. Kočevarji sprva preselitvi niso nasprotovali, vendar se je to pred samim preseljevanjem spremenilo, tako da je sam Himmler moral zaukazati: »Vsi Kočevarji se morajo izseliti!«

Župnik Jože Milčinovič nam je razkazal cerkev v Kočevski Reki. FOTO: Jožef Pavlič

O razlogih, zakaj so se pred začetkom druge svetovne vojne Kočevarji vedno bolj počutili tujce na svoji zemlji, nam je spregovorila gospa Helena. Med obema vojnama je prihajalo do pospešene slovenizacije, kar je močno prizadelo Kočevarje. Gospod Hans je povedal tudi zgodbo o gospodu, ki mu je pripovedoval, kako so junaško med nemško ofenzivo leta 1943 napadli Nemce v Črmošnjiški dolini, v resnici pa so se za en teden skrili v gozd, nato pa so se, ko so Nemci odšli, spet pokazali. In celo njegovega očeta spraševali, kam so odvrgli puške, ko so bežali.

Najhuje pa je bilo, kar so aprila 1945 naredili s svojimi 24 težkimi ranjenci: barako, v kateri so bili, so minirali in zažgali. Postrelili so tudi številne Kočevarje, ki so se želeli ob koncu druge svetovne vojne vrniti na svoje domove. Mnogi Kočevarji so bili po vojni, skupaj s Slovenci, zaprti v koncentracijskem taborišču na Teharjah ter v Šterntalu oz. Kidričevem, povojna oblast pa je Kočevarje tudi izgnala.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (07/2025).