Kar je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Zgornjesavski dolini veljal Jakob Aljaž, to je na južni strani Julijcev predstavljal primorski duhovnik in vsesplošni izobraženec Jože Abram. Ko je ustvarjal planinske spise o Trenti, je uporabljal vzdevek Trentar, ko je prevajal iz ukrajinščine, je postal Bajda Kazak. V literaturi zasledimo še njegove podpise: Jos. Abram, J. A. ter psevdonima Obloški in Mostar.

Pot v duhovništvo

Jože Abram, poznan tudi z imeni Joža, Joza in Josip Abram Trentar, je bil rojen na svečnico, 2. 2. 1875, v kmečki družini v vasici Tupelče pri Štanjelu na Krasu in bil še isti dan krščen v štanjelski cerkvi. V Abramovem širšem sorodstvu je bilo več izobraženih mož, ki jih je cenil in od njih prejemal zgled za pokončno držo, iz ožje družine pa delavnost in krščansko vzgojo. Po šolanju v domačem kraju, Gorici in Ljubljani je maturiral v letu 1895, ko je Ljubljano prizadel velikonočni potres. 

V Abramovem širšem sorodstvu je bilo več izobraženih mož, ki jih je cenil in od njih prejemal zgled za pokončno držo, iz ožje družine pa delavnost in krščansko vzgojo.

V ljubljanskih šolah je spoznal profesorja Janeza Evangelista Kreka, imenovanega 'slovenski Mojzes' (1865–1917), in se seznanil z znanstveno revijo Rimski katolik. Od leta 1888 jo je v Gorici izdajal profesor Anton Mahnič (1850–1920) in jo pošiljal tudi ljubljanskim dijakom; Abram je stopil v prve vrste pri njenem širjenju. Ker so Mahničevi članki postajali vse ostrejši, so ga liberalci napadali, dijaki pa čutili dolžnost, da ga branijo. 28. maja 1893 so mu poslali zaupnico z dvajsetimi podpisi, Abram je dodal sonet z akrostihom Dr. Antonu Mahniču.

Zaradi širjenja Rimskega katolika in zaupnice, pa tudi zaradi udeležbe na sestankih s Krekom, je moral Abram s sovrstniki 10. 2. 1894 pred profesorski zbor, poroto, kjer so Abrama obsodili na devet ur šolskega zapora, karcerja, ostale pa na šest ur.

V goriškem semenišču z bogato knjižnico in razgibanim kulturnim ter večnarodnostnim življem je Abram preživel študentska leta in se navduševal nad Mahničem. Po štirih letih študija in posvečenju v Gorici je v domačem Štanjelu 30. 7. 1899 daroval novo mašo. Za pridigarja si je izbral Kreka.

Po štirih letih študija in posvečenju v Gorici je v domačem Štanjelu 30. 7. 1899 daroval novo mašo.

Goriški kardinal Jakob Missia je Abrama poslal za kaplana v Bovec, nato za vikarja v Trento, kjer je služboval od 15. 9. 1901 do 17. 10. 1904. Poklicno pot je nadaljeval v cerkljanskih Novakih (1904–07), Biljah na Goriškem (1907–11), Oblokah v Baški grapi (1911–18), na Mostu na Soči (1918–29), kraj je bil takrat imenovan Sveta Lucija ob Soči, in v Pevmi, ki je zdaj del Gorice (1929–38). 22. junija 1938 je še poln življenjske energije in načrtov umrl v Ljubljani na obisku pri prijatelju dr. Antonu Breclju. Pokopan je v vrsti duhovniških grobov na ljubljanskih Žalah.

Pesnik, dramatik, pisec člankov in razprav

Abram se je že v gimnazijskih letih izkazal kot poznavalec poezije Simona Gregorčiča; tudi sam je pesnil in objavljal v otroških listih Vrtec, Angelček in Naš čolnič. Podpisoval se je s polnim imenom ali začetnicama. Pozneje je na povabilo prijatelja, pesnika in dramatika prof. Joža Lovrenčiča, tudi urednika Mentorja, v njegovem dijaškem listu objavljal pesmice in kratke spise, nekatere pa v Primorskem listu in goriški Mladiki. V Domu in svetu je že leta 1895 izšla njegova prva pesnitev Ukrajinec s podpisom J. A., leta 1898 v Zori pesem Levu XIII. (papežu Leonu), v Planinskem vestniku pa leta 1905 pesem Aljaževemu stolpu ob desetletnici.

Abram je že v gimnazijskih letih tudi sam je pesnil in objavljal v otroških listih.

V času bogoslovnega študija se je posvečal zahtevnejšim temam, se uveljavljal v mesečniku Dom in svet ter dijaški dunajski Zori. Kot Bajda Kazak je v letih 1898 in 1899 objavil aktualne članke in filozofske razprave, med drugimi Oblika in snov v umetnosti; Materialistična vzgoja; Zopet stara pesem; Dijak, liberalizem in socialno vprašanje; Mahničevi nazori o umetnosti in njenem namenu. Podrobno se je poglobil v okrožnico papeža Leona XIII. in v Zori v nadaljevanjih objavil razpravo Naturalizem in socialno stanje kot refleksijo na ravnanje človeka, ki je brez vesti in morale, dela kar hoče ter vidi le sebe. Opozarjal je na pomembnost šole, vzgoje in vrednot v javnem življenju. Vse napisano pred 130 leti tudi danes vabi k razmisleku.

V rokopisih so se ohranila Abramova predavanja, namenjena predvsem delavstvu, pesnitev Izakova ženitev in tri ljudske igre:

– Ljudska igra Rošlin in Verjanko s petjem v sedmih slikah, pod psevdonimom Obloški; uprizorilo Slovensko deželno gledališče v Ljubljani 1913.

– Ljudska igra Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvode pri Gospe sveti na Koroškem, okoli leta 620 po Kristusu; s staroslovanskim poganskim obrednim praznikom, deloma v verzih, deloma v nevezani besedi. Izdala Slovenska straža v Ljubljani 1914.

Opozarjal je na pomembnost šole, vzgoje in vrednot v javnem življenju. Vse napisano pred 130 leti tudi danes vabi k razmisleku.

– Ljudska igra Zlatorog je nastajala več let, izšla v brošuri pri založbi Drama v Ljubljani 1934. Ob prisotnosti avtorja je Zlatoroga premierno uprizorilo na prostem Prosvetno društvo Trnovo v Ljubljani. Sicer je epsko-lirično pesnitev Zlatorog v nemškem jeziku že leta 1877 napisal Rudolf Baumbach, v slovenščino prevedel Anton Funtek 1886, v Literarno pratiko za leto 1914 pa uvrstil Jože Abram in tako poskrbel za ohranitev planinske pravljice. Že v Trenti je naredil osnutek za dramsko igro, v Novakih besedilo izpopolnil, v Biljah pa dokončal v petih dejanjih z glasbenimi vložki. Skladatelja Vinka Vodopivca je naprosil, da je uglasbil več motivov za ženski in moški zbor. Med njimi je tudi pesem trentarskih lovcev Najlepši stan je lovski stan.

 Članek si lahko v celoti preberete v 48. številki magazina SLO.