Na potovanjih, ki so zanje vrednejša od marsičesa materialnega, želijo doživeti utrip življenja običajnih ljudi, sproti slediti svojim interesom in si ogledati čim več. Čeprav se v svoj dom sredi Ljubljane vračajo utrujeni, jih takšne poti napolnijo in utrjujejo v prepričanju, da je svet poln čudovitih krajev in dobrih ljudi.

Kdaj sta začela potovati?

KATJA: Spoznala sva se oktobra, za prvomajske počitnice sva šla na prvo skupno potovanje z avtom in šotorom na Korziko. Nato pa kmalu na Irsko, v Kenijo, na Filipine, v Moskvo – večinoma je šlo za taizejska srečanja. Pred poročnim potovanjem sva šla v Španijo na Camino s kolesi, ker za peš ni bilo dovolj časa in dopusta. Na poročno potovanje sva šla v Indonezijo – na otoke Java, Bali, Lombok in Gili. Veliko sva prepotovala tudi Evropo, obiskovala prijatelje in kasneje smo se z družino odpravili na poroke prijateljev, na primer na Poljsko, v Srbijo, v Nemčijo, Litvo, kjer smo si ob slavju ogledali še državo.

Vsak dan je potovanje, ne glede na to, kam greš. Svet je velik, veliko je še za videti, časa pa nimamo veliko.

Moj življenjski moto je misel Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Simbol poti sva dala tudi na najina poročna prstana. Vsak dan je potovanje, ne glede na to, kam greš. Svet je velik, veliko je še za videti, časa pa nimamo veliko. Tako tudi, če imamo na voljo samo vikend ali nekaj dni, radi ta čas izkoristimo in kam odpotujemo. Verjetno gremo ob življenju na 60 kvadratih brez balkona v svet še toliko raje.

Se je potovanje spremenilo, ko sta dobila otroka?

MARKO: Ko je bila Katja noseča, sva potovanje prilagodila. Vsakič smo šli v drugem tromesečju, ki je najboljši čas za potovanje. V prvi nosečnosti smo potovali v Turčijo, v drugi v Maroko. Po porodu smo prvič potovali na Elbo, ko je bil sin Jakob star tri mesece. Pri njegovih osmih mesecih sem imel službeno pot na Kubo, pa smo to združili. Potem sem izkoristil še neplačan očetovski dopust in smo šli za tri mesece v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Z drugim otrokom sem dobil en mesec neplačanega dopusta in smo šli na Šrilanko.

Jarčevi so že obiskali mnoge države, veliko pa si jih še želijo videti. FOTO: Osebni arhiv

KATJA: Z majhnimi otroki je nujno treba prilagoditi zahtevnost potovanja. Nekaterim je v avtu težko in se je treba temu prilagoditi. Najina fanta sta bila vajena potrpeti v avtu, se igrati različne igrice, brez telefonov in tablic. Veliko sta se nosila v nosilki in na rokah. Potovanje z njima pa se je skozi čas spreminjalo. Ko sta bila majhna, smo se ustavljali za previjanje, hranjenje, načrtovali počitek in imeli s seboj knjige. Zdaj, ko sta večja, nesemo s seboj družabne igre, fanta pa sta bolj aktivna soudeleženca. Obiščemo tudi kaj, kar je njima posebej zanimivo – recimo v Tuniziji je starejši sin sam vozil quad (štirikolesnik, op. a.) po sipinah, čeprav nikoli prej ni vozil. Fanta rada vidita, da se usedemo in spijemo kakšno pijačo ali poskusimo lokalno hrano, preizkušamo sveže sadje na lokalnih tržnicah. Marsikdo vpraša, ali se ne bojimo zboleti. Običajno res nimamo težav. Marko kot mikrobiolog pravi, da so otroci, ki so izpostavljeni različnim okoljem, tudi bolj zdravi.

Kakšen finančni zalogaj je toliko potovati?

KATJA: Ko mi kdo reče, da si ne more privoščiti potovanj, odvrnem, da je to odvisno od prioritet. Mnogi na dopustu na obali na Hrvaškem na dan zapravijo več kot mi na celem potovanju. Avto imamo star, že kupljen iz druge roke. Povzroča nam kar nekaj težav, a ga vozimo naprej, ker damo raje denar za potovanje. V stanovanju bi bilo marsikaj potrebno prenove, pa čaka na to. Ko smo še živeli v Tolminu, smo hoteli zamenjati okna. Pogovarjali smo se: okna ali tri mesece v Avstraliji. Sosed je rekel: »Ma kaj okna, pojdite!« In smo šli. Čas z otroki teče zelo hitro, zato ga želiva čim več preživeti z njima. Stanovanje bova lahko prenavljala tudi takrat, ko bosta otroka že potovala samostojno s prijatelji, družinami itd. Zdaj pa komaj čakata, kam bomo šli na naslednjo pot.

Čas z otroki teče zelo hitro, zato ga želiva čim več preživeti z njima.

MARKO: Naša prioriteta so skupne dogodivščine, ne materialne stvari. To je za nas tudi zelo bogat družinski čas, ki ga je sicer čez teden ob vseh dejavnostih malo. Na potovanjih se vedno povežemo. Potujemo v okviru svojih sposobnosti, za ta namen se ne zadolžujemo. Smo pa pri tem precej inovativni. Letalske vozovnice iščemo dolgo in vztrajno – pogosto gre za ure in ure iskanja. Destinacijo pogosto izberemo po tem, kam je mogoče iti ugodno.

Najbrž je to tudi stvar organizacije. Kako se je običajno lotite?

KATJA: Dostikrat rezerviramo letalske karte in prvo nočitev nekaj dni pred odhodom. Prenočišča iščemo kar sproti na poti, so ugodna in preprosta, a nas to ne moti, ker vemo, da bomo samo prespali in šli naprej. Zajtrk in večerjo si pogosto sami skuhamo, če gremo z avtom, hrano vzamemo s seboj. Dodatne prtljage skoraj nikoli ne doplačamo. Ko spimo v hostlu, je tudi to dogodivščina, da spoznamo druge ljudi, kaj počnejo, kako potujejo. Včasih tako spoznamo koga, ki ga potem obiščemo in pri njem prespimo. Tudi sicer radi obiskujemo prijatelje po Evropi in drugje. In tudi mi radi doma gostimo tujce in prijatelje. Tako smo za taizejsko srečanje v Ljubljani pod streho vzeli par iz Francije, za lanskoletno taizejsko srečanje v Parizu pa so nas oni gostili.

Sprva sva potovala z avtom in imela s seboj šotor ali štopala, najela avto in spala v njem ... Na Novi Zelandiji smo imeli camper in tako nismo plačevali za spanje. Marko na vsakem potovanju tudi popiše celotno porabo po poti, uredi vse tehnične zadeve, navadno tudi celotno pot sam vozi, da ne plačujemo stroška za prijavo dveh voznikov, kadar avto najamemo. Takšna potovanja, kot so naša, bi z agencijo plačali vsaj dva- do trikrat dražje.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša družina plus (0/2026). Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije.