Že tisočletja se človek sprašuje o izvoru zla in o poti osvobojenosti do zla. Izkušnja grškega arhaičnega človeka govori o hudobnih bogovih, ki se igrajo s človekom in mu določajo usodo (fatalizem). Tu prave odrešitve ni; le čustvena katarza, jokanje s tragičnostjo človeške eksistence (lik Prometeja). V Avguštinovih Izpovedih (V, 10) beremo: »Bil sem še zmerom mnenja, da nismo mi tisti, ki grešimo, ampak da greši v nas neka druga, ne vem kakšna narava …« V tem manihejskem gledanju tudi ni odrešitve od zla. Potem je tu gledanje, da je izvor zla v telesnosti. Človek je nesmrtna duša, ki čaka, da bo osvobojena iz ječe telesnosti. Gre za antropološki dualizem, kjer je snovnost videna kot prostor zla; skozi neoplatonizem je krepko pljusknil v krščanstvo.

Nas zanima krščanski pogled na zlo in osvobojenje od zla. Bog je dober in ustvarjene stvari so dobre. Človek je Božja podoba, ustvarjen za odnos z Bogom. Zlo, ki kvari Božje delo, je »sekundarno« in vstopa po perverzno uporablj...