Habsburški vladar cesar Jožef II. (1780–1790) v svojih dednih deželah ni samo razpustil številnih samostanov, ampak si je popolnoma podredil Cerkev. Dosegel je tisto, proti čemur se je slednja vedno borila. Ker pa je Cerkev edina razpolagala z organizacijo in ljudmi, ki so bili sposobni kolikor toliko uresničevati njegove zamisli, so škofje postali eni najpomembnejših cesarjevih sodelavcev. To dejstvo so v veliki meri izkoristili njegovi nasledniki, zlasti cesar Franc II. kot rimski oziroma kot avstrijski cesar z naslovom Franc I. (1792–1835), Cerkvi pa je to zelo škodilo, saj so jo mnogi enačili z državo. Duhovniki so morali namreč s prižnic razglašati razne vladarske ukaze in odredbe, ki so življenje dodatno oteževale. Ker pa ima vsaka palica dva konca, je del duhovščine cesarjeve naredbe sam ali prek podrejene duhovščine prirejal v korist ljudi po lastnem preudarku. Konkretno, cesar je hotel, da znajo državljani brati in pisati, škof kot najvišji državni »uradnik« pa mu je lahko...