Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Razpada vse, središče ne drži

Za vas piše:
Kristian Koželj
Objava: 17. 11. 2026 / 17:45
Oznake: Slovenski čas
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.11.2026 / 17:48
Razpada vse, središče ne drži
Slovenski čas
Vir: freepik.com

Razpada vse, središče ne drži

Le nekaj kratkih dni nas loči od 42. Slovenskega knjižnega sejma, ki v središče ponovno postavlja pesnika – Srečka Kosovela. Izbira je razumljiva in logična, sploh glede na to, da je mesto v gosteh Sežana, vseeno pa se mi zdi zamujena priložnost, da v naslovni podobi sejma ni izpostavljena tudi pisateljica Zofka Kveder, katere leto prav tako obeležujemo letos. Spet bo veliko govora o največjem prazniku slovenske knjige, spet si bodo različni veljaki pripisovali že nekakšne zasluge, teden dni bomo preštevali denarce od prednovoletnih nakupov (Slovenci še vedno najraje podarjamo knjige, kot je v pogovoru za to številko izpostavil dr. Andrej Blatnik) in se pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. Potem pa zakulisje, daleč od oči javnosti, ko bomo preračunavali, koliko knjig na kvadratni meter stojnice (!!!) je kdo prodal in kako se je to izplačalo ob ne ravno prijaznih cenah najemov (stojnic, žarnic, vtičnic ... vse je obračunano) – če se bo vložek oplemenitil, se bomo zadovoljno trepljali po ramenih, sicer pa bo december precej manj »veseli«.

V resnici se je potrebno vsako leto bolj prisiliti, da bi v zadnjem novembrskem tednu še lahko videli sledi prazničnega. Kazalci, vsaj tisti bistveni, se že leta obračajo navzdol. Ljudje manj berejo, nedavno objavljeni rezultati raziskave bralne pismenosti PISA 2025 kažejo katastrofalno situacijo, vedno več zaposlenih na področju knjige drsi v negotovost in prekarne oblike zaposlitve, honorarji so zamrznjeni že vsaj desetletje, vedno več je pritiskov, da bi Slovenski knjižni sejem suspendiral svojo slovenskost in, v imenu dobička, kakopak, odprl vrata ponudbi tujejezične literature. 

V omenjenem pogovoru dr. Blatnik ugotavlja, da je ena od težav slovenske knjige tudi ta, da »vlade in državni organi vidijo [knjigo] kot samo še eno izmed številnih gospodarskih dejavnosti brez posebne dodane vrednosti«. Vedno bolj se mi zdi, da na ta vagon z velikim zamahom in silnim odrivom skačemo tudi založniki in da bo potrebno počasi reči bobu stročnica. Ko sem v začetku leta za Sodobnost pisal o red...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh