Pezdir je prepričan, da je knjiga, podprta z dokumenti, »fantastičen izlet v našo polpreteklost«, v zgodbo, ko takoj po koncu vojne partija uporabi Upravo državne varnosti, da vzpostavi vzporedni, popolnoma kapitalistični sistem podjetij in bank, ga leta 1968 dograjuje z bančnim sistemom, leta 1989 nadgradi z banko v Švici in potem ta vzporedni mehanizem v času tranzicije uporabi za to, da najprej izvozi družbeno premoženje, ki ga potem kot privatno uvozi nazaj v čas lastninjenja. Posebnost je, da se je ta mehanizem ohranil vse do danes. Knjiga prinaša šokantne podrobnosti o tem, kako je partija pri pridobivanju denarja sodelovala z italijansko mafijo. Izvemo, kako se je iz bank v tujini denar prelival tudi v slovenske medije, posameznikom na RTV, Mladino, ki je tako »čudežno« spremenila uredniško politiko v devetdesetih letih. Denar je udbomafija porabila izključno za to, da si je zagotovila centre moči, da je vse od medijske scene in bančnega trga do zdravstvenega sistema...