Ker je poškodovana, letos ne tekmuje, a jo v življenju veseli veliko različnih dejavnosti. Čeprav je bila dijakinja Škofijske klasične gimnazije takrat, ko smo delali ta intervju, polno zaposlena z učenjem za maturo, si je kljub temu vzela čas za pogovor.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Tekmuješ v ju-jitsuju in judu. Kakšna je sploh razlika med tema dvema športoma?

Glavna razlika med njima je, da se pri judu samo mečeš in daviš, pri ju-jitsuju pa so zraven tega tudi udarci in brce. Ju-jitsu treniram v Ribnici, judo pa v Ljubljani.

Leta 2024 si že drugič postala svetovna prvakinja v ju-jitsuju. Koliko ti to pomeni?

Dokler ne dosežeš tega mejnika, se ti zdi to nekaj norega, nekaj nepredstavljivega. Res si to želiš, vse svoje cilje in svoj čas posvetiš temu. Ko pa to dosežeš, je seveda prisotno veselje, ampak hkrati ugotoviš, da obstajajo še veliko boljše stvari. Seveda pa je ful dobro biti svetovni prvak.

Kako trdo si delala za ta uspeh?

Ja, sem morala seveda kar trdo delati. Težje mi je bilo zmagati drugič, ker smo se z nasprotnicami že poznale. V drugem letniku sem začela trenirati tudi judo, da bi izboljšala svoje mete, kar se mi je obrestovalo – potem sem skoraj vsako borbo zmagala predčasno, s »full ipponom«.

Dokler ne dosežeš svojega cilja, se ti zdi to nekaj norega, nekaj nepredstavljivega.

Pojdiva na začetek tvoje kariere. Kako si sploh izvedela za borilne športe in kako si pristala v tem?

V borilne športe me je vpeljala mami, ki je med svojimi gimnazijskimi leti trenirala karate. Na začetku mi niso bili preveč všeč, saj sem morala delati prevale, ki sem se jih bala. Kasneje sem se začela vse bolj sproščati in preizkušati te »hude mete«, s tem sem pridobivala samozavest. Na ju-jitsu so hodili tudi moji mlajši bratje in sestre, tako da smo se nekako drug drugega spodbujali in še raje hodili na treninge.

Imaš poleg mame tudi kakšnega vzornika iz profesionalnih vod? Slovenija ima namreč celo olimpijske prvake v judu.

Andreja Leški in druge tekmovalke, sploh iz mojega kluba, recimo Maruša Štangar. Res vidiš, koliko vlagajo v to, kako se trudijo ostajati na visokem nivoju in koliko časa temu posvetijo. Predvsem pa moji trenerji, ki mi znajo pomagati, me voditi k ciljem in usmerjati na pravo pot.

Koliko podpore imaš na tekmah?

Ker smo sedemčlanska družina, sem lahko vedno računala, da bo imela naša tribuna najglasnejše navijanje. Seveda so tu še vsi prevozi in financiranje tekmovanj. Na začetku je bilo smešno – doma imamo kmetijo in ati ni bil ravno navdušen nad tem, da bi nas ob sobotah vozil na tekme. Zdaj pa je naš glavni voznik na letališča in na tekme na drugi konec Slovenije. Podpora je res velika.

»Ker smo sedemčlanska družina, sem lahko vedno računala, da bo imela naša tribuna najglasnejše navijanje.« FOTO: Osebni arhiv

Si maturantka na Škofijski klasični gimnaziji. Kakšen izziv ti predstavlja učenje in šport hkrati?

Zdaj, ko okrevam, ni tako težko. Težje mi je bilo tiste tri mesece, ko sem bila doma in čakala na operacijo, in potem, ko še nisem mogla hoditi. Drugače pa sem se s tem prva tri leta kar uspešno spoprijemala. Mislim, da so mi obveznosti dale možnost, da sem si zelo dobro organizirala čas.

Imaš ogromno dejavnosti, med drugim poješ v Dekliškem zboru sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije.

Tam res uživam. Tudi v osnovni šoli sem imela veliko različnih dejavnosti in to ti da možnost za odkrivanje novih poti zunaj športa, da se ne omejiš samo na eno stvar. Pevski zbori, tudi župnijski, so mi odprli nove poglede. Doživljaš nove izkušnje in spoznaš nove prijatelje – enako velja za skavte in orkester.

Aktivna si tudi kot animatorka na oratoriju in kot skavtinja. Kaj ti pomeni delo z otroki?

To je ena najbolj izpolnjujočih stvari. Z vsakega oratorija pridem čisto utrujena, ampak res napolnjena s hvaležnostjo. Rada imam njihovo energijo in sproščenost, ki jo z odraščanjem včasih izgubljamo. Zmorejo se spoprijateljiti s skoraj vsakim in imajo neskončno energije.

Z vsakega oratorija pridem čisto utrujena, ampak res napolnjena s hvaležnostjo.

Kako pa vse te dejavnosti usklajuješ? Koliko sploh spiš?

Zelo malo. :) Prva tri leta, ko so bili treningi tudi v Ribnici, sem vstajala petnajst čez štiri zjutraj in hodila spat ob desetih zvečer, ko sem prišla s treningov.

Kaj potem počneš v prostem času, če ti ga sploh kaj ostane?

V družini zelo radi igramo družabne igre, doma jih imamo več kot 400! Zelo rada pa tudi berem – predvsem fantazijske in pustolovske knjige.

Zelo velik del v tvojem življenju predstavlja vera …

Vera je prisotna v mojem življenju že od otroštva. Prihajam iz verne družine in to mi res veliko pomeni, saj se lahko v vsakem trenutku obrnem na Boga. Ko sem se poškodovala in vedela, da ne bom mogla početi stvari, ki so mi ogromno pomenile, sem v tem našla svoj mir in moč, da nisem obupala. Vera je bila z mano na vsakem koraku, pri vsaki zmagi in porazu in skoznjo sem se naučila rasti.

Kako najbolj živiš vero?

Ob različnih ljudeh in izkušnjah, včasih čisto spontano, npr. pri skavtskem petju ob ognju, ob prijateljici, ki jo že dolgo časa nisem videla, in otrocih, ki mi pritečejo naproti, ko se me spomnijo z oratorija. Seveda pa tudi pri maši, ob lepi glasbi in petju.

»V borilne športe me je vpeljala mami, ki je med svojimi gimnazijskimi leti trenirala karate.« FOTO: Osebni arhiv

Imaš kakšne cilje, kaj si želiš doseči v življenju?

Definitivno biti mama z veliko družino. Stranski cilj je sicer postati olimpijska prvakinja. :) Ampak res ... Želim si najti takega moža, ki me bo imel tako rad, kot ima moj ati mojo mami, in da bom z njim imela veliko družino, ki jo bova vzgojila v veri in ljubezni.

Tudi sama bereš revijo Najst, lahko za konec kot bralka bralcem podaš kakšno spodbudo?

Ne se bati preizkušati novih stvari, tudi če se zdi, da nimajo smisla ali da se to ne splača. Več kot boste poskusili, bolj si boste razširili obzorja, odkrili nove talente in spoznali nove ljudi. Ob vsem tem pa ne pozabite zaupati Gospodu, ker on ve, kaj vam je namenjeno, in vas bo znal usmeriti po pravi poti. Ne bojte se mu prepustiti in odkrivati novih poti v življenju.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (6/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.