Rogla spada, upravno gledano, pod Zreče, kjer cveti termalni turizem, in je z njimi turistično precej tesno povezana. Preraščena je, tako kot večina Pohorja, s prostranimi gozdovi, tu so sredogorski travniki in več jezer, pa tudi šotno barje. Na Roglo se skozi vse leto radi podajajo športniki, ljubitelji miru in narave ter nabiralci gob.

S svojo lego in ponudbo privablja tudi tekmovalne športnike z različnih koncev sveta, ki izkoristijo mir, infrastrukturo in zmerno nadmorsko višino za priprave na tekmovanja. Tudi mnogi rekreativni kolesarji jo zelo cenijo. Tisti, ki prisegajo na gorsko kolo, in tudi oni, ki se na Roglo odpravijo s cestnim kolesom iz doline. Če startate iz Zreč, ki ležijo na približno 400 metrih nadmorske višine, se po lepo asfaltirani cesti zlagoma dvignete kar za 1100 metrov.

Na Roglo se skozi vse leto radi podajajo športniki, ljubitelji miru in narave ter nabiralci gob.

Pogled od zgoraj

Včasih smo si ob obisku lahko privoščili na Roglo in njeno okolico le en razgled – tistega, ki se odstira z vrha razglednega stolpa, oddaljenega od hotela Rogla okoli 15 minut hoje. Zdaj pa se je mogoče po okolici razgledati tudi z razglednega stolpa na poti, poimenovani Pot med krošnjami. Z vrha obeh se razprostirajo čudoviti razgledi. Dostop na stari razgledni stolp je brezplačen in peš dostopen tudi po označeni poti od Koče na Pesku. Ta pot je nekoliko daljša kot od hotela Rogla, zanjo potrebujemo slabe pol ure. Vzpon na stolp je zelo strm in previdnost seveda ni odveč, še posebej če imate s seboj otroke. 

Omenjeni novejši razgledni stolp pa je skrbno zavarovan, zato je potrebna precej manjša previdnost. Na njem kar mrgoli zanimivosti za otroke, tu pa je speljan tudi tobogan, ki večino zelo navduši. Dostop je plačljiv, a se vsekakor izplača. V lepem vremenu sega razgled z obeh stolpov zelo daleč. Najlepši razgledi pa so tisti ob sončnih zahodih.

Pot med krošnjami, ena glavnih atrakcij Rogle v zadnjih letih. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Če obiščemo Roglo z otroki, nikakor ne smemo izpustiti igral. Ta so na več mestih, a najbolj izstopajo tista vrh smučarske proge za otroke, imenovana Pohorska vasica. Aktualna so v vseh letnih časih, sami si zanje vzamemo čas tudi med smučanjem. Otroka navdušeno lezeta v lesene hiške, okoli in tudi po njih. Ker ne stanujemo prav daleč od Rogle, pa se včasih zapeljemo tja samo zato, da otroka uživata v naravi in zabavnih igralih.

Sankanje tudi poleti

Za najmlajše niso na voljo le igrala in smučanje, temveč tudi druge dejavnosti. Da se čim bolje počutijo v lepi naravi, so zanje urejene učne poti. Ko spremljamo otroke na teh pohodih, se lahko marsičesa zanimivega naučimo tudi odrasli. Sami smo na primer obiskali Škratovo učno pot, Jezernikovo pot in Čutno učno pot.

Za najmlajše so igrala, smučanje in urejene učne poti.

Na Rogli se je seveda mogoče tudi sankati, in sicer vse leto. Pozimi po snegu; ko ga ni, pa na adrenalinskem sankališču Zlodejevo. To je odprto vse leto in nekateri ga imenujejo »letne sanke«. Na sankah, nameščenih na tire, lahko skupaj sedita dve osebi in se spuščata čez travnik in skozi gozd s hitrostjo, ki jo lahko sama uravnavata. Ker smo sami tega že vajeni, običajno ne zaviramo, ampak pustimo, da sanke razvijejo najvišjo hitrost, ki pa je še vedno varna, le nekoliko bolj adrenalinsko je.

Novost na Rogli je Park Mašinžaga, na katerem izstopa leteči tobogan. Gre za letno-zimsko atrakcijo, ki omogoča 1700 metrov varnega spusta pet metrov nad tlemi, pri čemer dosežemo hitrost do 25 kilometrov na uro. Po trdnih tleh pa se lahko spuščamo z gorskimi trikolesniki po 1500 metrov dolgi stezi, pri čemer hitrost nadzorujemo sami.

Jezerca med rušjem

Vrh Rogle so na visokem šotnem barju, ki se razprostira vse do Ribniškega jezera, dobro znana Lovrenška jezera. Gre za več majhnih jezerc in do večine je urejen dostop po lesenih brveh. Od hotela Rogla ali od Koče na Pesku potrebujemo do njih slabo uro in pol hoje po lepo označeni, nezahtevni planinski poti. V drugem delu se obe poti združita. 

Lovrenška jezera, idilično barje na nadmorski višini 1500 metrov. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Običajno izberemo pot, ki se začne pri hotelu, četudi je najbolj obiskana in na njej skoraj vedno, ne glede na letni čas, srečujemo precej pohodnikov. Pot nam je posebej pri srcu, ker se vmes odpre nekaj čudovitih razgledov, ki segajo vse do vrhov Alp. Speljana je skozi gozd in čez pašnike, na katerih se v toplejšem delu leta pase živina. Pozimi so v prvem delu poti proti Lovrenškim jezerom urejene proge za tek na smučeh. Ker tekači ne vidijo radi, da hodijo po njih pohodniki, se je v tem času bolje odločiti za pot od Koče na Pesku.

Ko po slabi uri in pol prijetne hoje prispemo do predela, kjer se začnejo jezera, najprej zagledamo lesen razgledni stolp. Pod njim je informacijska tabla, s stolpa pa se razprostira lep razgled na barje, ki na videz sploh ne deluje kot barje. Majhna jezera so namreč skrita med nizkim rušjem, ki zakriva pogled na jezerca.

Majhna jezera so namreč skrita med nizkim rušjem, ki zakriva pogled na jezerca.

Zadnji del poti pred razglednim stolpom in pot od razglednega stolpa do jezerc je urejena z lesenimi podesti, sicer bi bil dostop zaradi močvirnatega sveta praktično nemogoč. V zimskem času, ko je tu običajno precej snega, nimamo občutka, da gre za močvirje. Če ga je zelo veliko in je dovolj hladno, da so jezera zamrznjena, se lahko zgodi, da jih sploh ne opazimo. Ne glede na to je pohod pozimi, ko so smreke ogrnjene v debelo snežno odejo, čudovito doživetje. Čeprav so jezera pozimi prekrita z ledom in snegom, zelo odsvetujemo hojo po njih – če seveda ugotovimo, kje sploh so. Jezera so plitva, le kakšen meter in pol globoka, a padec v ledeno mrzlo vodo daleč od tople sobe, kjer bi se lahko hitro pogreli, bi bil zelo neprijeten. 

Ko ni snega, lahko uživamo v izvrstnih razgledih na nekaj jezer, nikakor pa ne na vsa. Nekaj jih je odmaknjenih, skritih v rušju in nedostopnih. Kakšnega razloga za slabo voljo pa zaradi tega ne more biti, saj so si jezerca med seboj podobna. Ob nekaterih so lesene klopi, na katerih zelo radi posedimo in opazujemo cvetoče lokvanje na gladini.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.