Ob sprejemanju zakona, ki bi na področje psihoterapije vnesel red, se v javnosti ustvarja vtis, da je stroka proti, ob tem pa umanjka temeljni uvid, da sta »stroki« pravzaprav dve. Če bi poskusil razložiti na primeru, bi bilo to nekako tako, kot če bi stroka »zdravniki specialisti« bila proti stroki »splošni zdravniki«. Vsaka od teh ima svoje kompetence in značilnosti in obe potrebujemo. Nekako tako je na področju psihoterapije. Klinični psihologi, ki nasprotujejo zakonu, so nujno potrebni, kar pa ne pomeni, da z njihovimi kompetencami zadostimo celotnemu spektru na področju psihične pomoči. Da, tudi zdravja. Medtem ko je specifika kliničnih psihologov v veliki meri usmerjena v diagnostiko in reševanje težjih primerov, ki pogosto zahtevajo tudi pomoč farmacevtskih pripravkov, za kar so tudi ustrezno izobraženi, pa je specifika psihičnih terapevtov usmerjena v – recimo temu – lažje težave posameznikov, ki jih ovirajo pri življenju. Govorimo o travmah, tudi tistih, ki segajo v otroštvo, ...