Sestra Rebeka, začniva s temo tokratne številke. Pri vas poleti mrgoli otrok, podobno je ob mnogih vikendih čez leto. Kaj pa tisti ostali del leta, ko ste bolj ali manj sami – se takrat počutite osamljeni?

Najprej bi ločila med tem, kaj pomeni biti sam in kaj pomeni biti osamljen. Samota se mi zdi zelo dobra stvar, osamljenost pa nekaj zelo hudega, eno najhujših trpljenj. Samoto imam rada že od nekdaj, zelo mi ustreza, bolj ko sem stara, rajši jo imam, tudi zato, da si malo odpočijem od skupin.

Kar pa zadeva osamljenost – če so že kdaj bili kakšni takšni trenutki, lahko rečem, da jih je bilo več takrat, ko sem bila v skupnosti, kot pa zdaj, ko sem sama. Res je, da sem čez leto od ponedeljka do petka velikokrat sama, ampak vsekakor ne brez dela. Najprej je treba pospraviti po vsaki skupini, potem je treba pripravljati materiale, kaj prebrati, da sploh lahko pripraviš programe. Marsikdaj me vabijo tudi po župnijah, tudi na to se je treba pripraviti. Poleg tega imam enkrat na teden otroke...