Zavetnik: Zavetnik Bavarske, vinogradnikov, tkalcev, ujetnikov, vinskih trt, drugi zavetnik škofije Linz

Atributi: knjiga v levici in dvignjen križ v desnici, romar s palico

Sv. Severin Noriški, opat

Rimska provinca Norik, dežela ob Donavi med Passauom in Dunajem, je bila na prehodu iz četrtega v peto stoletje v brezupnem vojaškem in političnem položaju. Po smrti hunskega kralja Atile so trume različnih narodov divjale po pokrajinah ob Donavi. Germanski rodovi so prodirali na jug, rimske čete so se umikale. Državna oblast je razpadala, prišleki pa so ropali in pustošili po deželi, ustrahovali ljudi in širili revščino ter brezup. Take razmere je našel sv. Severin, ko je okoli leta 453 prišel v Norik. Zapustil je svoj rod in domovino ter sledil božjemu klicu in šel v samoto. Ni bil apostol v pravem pomenu besede, saj je v Noriku že našel lepo razvito versko življenje in urejeno cerkveno organizacijo; med ljudstvom pa je bilo kljub temu še najti ostanke poganstva. Evangelij je sveti Severin oznanjal predvsem s svojim karitativnim delom, skrbel je za bolnike, jetnike, predvsem pa za reveže. Stiska ljudstva je bila velika; Severin je zbiral sredstva za hrano in obleko za ubogo ljudstvo, obenem pa posegal na vsa področja življenja, saj je bil edina avtoriteta, ki so jo vsi spoštovali. Čeprav ni hotel prevzeti nobene cerkvene ali javne službe, je bil vendarle duhovni in politični glavar dežele. Nanj so se obračali tako škofje kakor posvetni vladarji. S svojo bistrino duha, odločnostjo in razsodnostjo je posegal v politične zmede in boje, miril napetosti ter dosegel, da so se razmere počasi urejale. Osebno pa je ostal ves čas velik asket; kadar je le mogel, se je najraje zatekel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in opravljal pokoro. Velja za ustanovitelja več samostanov, tako v Faviani (danes Mautern), v Lorchu in v Passauu.

Ime izhaja iz latinskega Severinus oz. pridevnika severus, ki pomeni »resen, vesten, strog, osoren, krut, strašen«.

Rodil se je okoli leta 400 (410?) na Vzhodu,

umrl pa 8. januarja 482 v kraju Favianis (Mautern) v Avstriji.

Družina: Njegove domovine in rodu ne poznamo, življenjepisci pa po njegovem dostojanstvenem vedenju in izkušenosti v raznih zadevah sklepajo, da je bil Rimljan, odličnega rodu.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot romarja s palico oziroma kot meniha, opata v meniški kuti; v rokah drži cerkev ali knjigo. Zanj je značilna upodobitev, kako s knjigo v levici in z dvignjenim križem v desnici (ali dvignjenim prstom) pridiga ljudstvu

Goduje 8. januarja.

Misel: »Posnemajte vero očaka Abrahama! Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vaših src. Bodite iz srca ponižni. Vaše življenje, preljubi sinovi, naj se sklada z vašim poklicem!« (njegova duhovna oporoka menihom)

Peto stoletje je bilo v pokrajini Norik (ki je segala od Slovenije [Celeia] prek Avstrije do Bavarske) čas velike zmede. Germanska plemena so napadala s severa in plenila po hirajočem Rimskem cesarstvu. Uničevali so pridelke, rušili domove in zastraševali prebivalstvo. Okoli leta 453 je v Norik prišel Severin in vzdolž Donave začel oznanjati evangelij. Severin ni nikoli govoril o sebi, zato je njegovo poreklo ostalo nerazkrito. Njegovi modri govori in strog način življenja kažejo na to, da se je verjetno izobraževal v severni Afriki, kot sv. Avguštin, in da je poznal puščavske očete.

Kakorkoli že, Severin se je lotil skrbi za trpeče ljudi v Noriku. Ustanovil je več samostanov, zgradil domove za sprejem beguncev iz napadenih mest in vasi ter prenočišča. Severin je užival velik ugled pri krajevnem nemškem poglavarju, ki je občudoval njegovo asketsko življenje. Govori se, da je ob neki priliki rešil prebivalce Faviana pred lakoto tako, da je šel oznanjat evangelij tamkajšnji bogati gospe, ki je nato odprla svoje žitnice in nahranila lačne. V nekem drugem kraju pa je z molitvijo rešil pridelek na poljih pred rojem kobilic. Severin je umrl v samostanu, ki ga je sam ustanovil na bregu Donave, nedaleč od Dunaja. Je priprošnjik zoper lakoto.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Severina daj, da bom v nesrečah vedno pripravljen pomagati svojim bližnjim.