Zavetnik: Švedov

Atributi: ladja, hudič, trije fantki

Sveti Sigefrid Švedski, škof

Življenjepisci pravijo, da je Sigefrid po vsej verjetnosti prvo polovico svojega življenja preživel skrit v nekem samostanu na tleh zahodne Anglije. Bil je že zrel mož, morda celo že posvečen v škofa, ko ga je odkril norveški kralj sv. Olaf II. Olaf, ki je sodeloval pri zadnjih normanskih pohodih, se je na Angleškem seznanil s krščansko vero ter se dal v Rouenu krstiti. Ker je želel za vero v Kristusa znova pridobiti tudi svoje rojake, je ob vrnitvi na Norveško vzel s seboj Sigefrida. Ta je kralju pomagal, da je Norvežane, ki so že bili kristjani, pa so se kasneje vrnili h poganskim navadam, spreobrnil. Potem, ko je krščanstvo v Olafovem kraljestvu znova zacvetelo, pa se je Sigefrid odpravil na Švedsko, da tudi tam opravi podobno misijonsko nalogo. S seboj je vzel le nekaj najožjih sodelavcev, med njimi tudi svoje tri nečake, in se najprej zaustavil na južni obali pri mestu Vaexjoe, katerega prebivalci so bili še pogani. Tu je dal postaviti šotore, med njimi posebnega za obhajanje svete evharistije. Med ljudmi je s svojimi tovariši zaradi miroljubnosti in spoštljivega nastopa kmalu postal priljubljen. Ko je švedski kralj izvedel zanj, mu je poslal naproti častno spremstvo in ga prišel tudi sam pozdravit. Prepustil jim je grad v mestu Skara, kjer je kasneje postal sedež nove škofije. Kralj, ki mu je bilo prav tako ime Olaf, je sprejel Sigefridovo oznanjevanje in se dal blizu Upsale javno krstiti. Sledil mu je ves dvor in številni veljaki, in tako se je krščanstvo začelo širiti tudi po Švedski. Škofa Sigefrida so povsod radi sprejemali zaradi njegove ljubeznivosti in ponižnosti, njegovi pomočniki pa so večkrat naleteli na odpor in celo sovraštvo. To je šlo tako daleč, da so, medtem ko je bil Sigefrid na severu dežele, v Vaexjou poganski malikovalci umorili celo njegove tri nečake. Ko je kralj to izvedel, je morilce obsodil na smrt, škof Sigefrid pa je zanje izprosil pomilostitev in ni hotel vzeti globe, ki jim je bila naložena. S tem dejanjem ljubezni do sovražnikov in odpuščanjem je dokončno strl odpor mnogih, ki so še nasprotovali krščanstvu.


Ime: Ime Sigfrid, v angleščini Sigfrith, švedščini Sigafrid, v nemščini pa Siegfrid, pomeni »mir po zmagi«. Slovenska oblika imena je lahko tudi Žibert.

Rodil se je v 11. stoletju v Glastonburyju v Angliji,
umrl pa 15. februarja okoli leta 1040 v kraju Vaexjoe na Švedskem.

Družina: O njegovi družini in otroštvu ne vemo ničesar, znano je le, da je imel tri nečake, ki so ga morali spremljati na njegovi misijonski poti na Švedsko.

Zavetnik: velja za zavetnika Švedov.

Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot škof v škafu s tremi fantki ali s tremi glavami v rokah, ponekod ga slikajo z ladjo in s hudičem, lahko pa ga vidimo tudi kot škofa, ki blagoslavlja ali prosi odpuščanja za ubijalce svojih nečakov. Upodobljen je tudi prizor, kako krščuje švedskega kralja Olafa.

Kanonizacija: Za svetnika ga je razglasil papež Hadrijan IV.

Goduje: 15. februarja.