Za začetek se dotakniva okolja, v katerem si rasel in v njem prišel do prvega stika s hribi.

Izhajam iz kmečke družine, bili smo štirje otroci, preživljali smo se z očetovo delavsko plačo. Bili smo revni, takrat mi je bilo to nerodno povedati, danes povem s ponosom, kajti tudi to je bogastvo, katerega danes v tem materialnem svetu primanjkuje – predobro se živi! Skromnost naredi srčnega človeka, bogastvo ga kvari. V družini ni bilo nobenih povezav z gorami. Moja edina skromna povezava z gorami je ta, da sem rojen v znamenju kozoroga. Kmečko orodje in delovne navade so mi bile privzgojene v rani mladosti.

Skromnost naredi srčnega človeka, bogastvo ga kvari.

Je pa v našo faro poleti 1976 prišel službovat mlad župnik Jože Hauptman in nas mlade prvič peljal v gore. Naslednjič smo šli že na Triglav, in to ponoči. S sončnim vzhodom smo prispeli na vrh in to je bil moj čudovit uvod v svet gora. Pot v gore mi je bila predstavljena, stopil sem nanjo in ji sledim še danes.

Kako se je pozneje ljubezen do hribov prevesila v začetke alpinizma?

Kasneje smo začeli zahajati v gore vse pogosteje, tudi sami in vse bolj spoznavali, da so gore lahko tudi nevarne. Nisem še dopolnil sedemnajst let, ko je mojo nemirno dušo pot vodila v Alpinistično šolo z željo, pridobiti znanje in izkušnje, saj so naše ambicije že preskakovale realnost, s tem pa vodile v nevarnost. Alpinizem sem začel zajemati z majhno žlico, ko sem začutil, da je podlaga dovolj trdna, sem šel navzgor. Tako so moji začetki alpinizma povezani z veliko plezanja v lahkih smereh. Da sta dobra osnova in postopnost pomembni, me je izučilo delo, kajti temelji so pri vsaki stvari bistveni, na njih gradiš razvoj in napredek.

Začniva listati knjigo! Kaj so v razvoju in dosežkih pomenila osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki si jih v knjigi naslovil Trije mušketirji in v prvem poglavju podnaslovil Srečna generacija?

Janez Jeglič je prišel v alpinistični odsek Domžale dve leti za menoj, hitro sva se ujela, tudi on je skoraj istočasno služil vojaški rok in ko sva prišla domov, smo bili kmalu s Frančkom skupaj v gorah in kasneje vse pogosteje. Prijel se nas je vzdevek trije mušketirji.

Fajn smo se ujeli, se bodrili s humorjem med plezanjem in na bivakih in sploh je bila takrat zelo zdrava klima, z ogromno energije, ki smo jo proizvajali z intenzivnostjo plezanja. Zdi se mi, da se je ta energija kar pretakala med nami. Drug drugemu smo jo dajali in jo tudi prejemali, kar je bil ključ uspeha naše naveze.

Fajn smo se ujeli, se bodrili s humorjem in sploh je bila takrat zelo zdrava klima, z ogromno energije, ki smo jo proizvajali z intenzivnostjo plezanja.

Nihče od nas ni odraščal v izobilju, vsi smo morali že mladi poprijeti za delo in živeli smo skromno; ta socialni čut nas je povezoval in plemenitil.

Bili smo srečna generacija. Nobena pred nami in nobena za nami ni in ne bo doživela takega tehnološkega razvoja na področju opreme, kot smo ga mi. Plezalniki, magnezij, frendi, goretex, plastični čevlji, lahki in hitro sušeči se materiali, ledni vijaki, cepini in dereze za navpičen led … vse to je nedvomno vplivalo na velik razcvet, razvoj in napredek plezanja in alpinizma.

Trije mušketirji, Franček, Silvo in Janez, Fitz Roy, leta 1983. FOTO: osebni arhiv

Kaj bi ocenil kot jagodni izbor preplezanega v osemdesetih?

Vsekakor to, da sva že leta 1982 z Janezom Jegličem na Slovensko-ameriški plezalni izmenjavi v ZDA prosto preplezala smeri: McCarthy West Face, 5.11c in The Naked Edge 5.11b (do takrat v Sloveniji z najvišjo oceno preplezani smeri).

Sledile so štiri velike smeri v Patagoniji: Cerro Fitz Roy (3405 m), prvenstvena v V steni, Hudičeva zajeda, Cerro Torre (3128 m), prvenstvena smer v V steni, Peklenska Diretissima, Torre Egger, prvenstvena smer v JV steni, Psycho Vertical in Cerro Torre, prvenstvena smer v J steni, Jeglič-Karo.

Preden preidemo v sedanjost, prosim samo še za širše pojasnilo zapisanega v knjigi. »Tudi v alpinizem so prišli drugačni časi, v ospredju je individualizem …«

Da, začel nas je zapuščati kolektivni duh, v ospredje je prišel individualizem, »ego one man band«. Vsak je raje sam okopaval svoj mali zelnik, da mu pridelka (slave) ni bilo treba deliti še s kom. Devetdeseta so bila najbolj črna leta za slovenski alpinizem.

Devetdeseta so bila najbolj črna leta za slovenski alpinizem.

Vrsta odličnih alpinistov je ostala v gorah. Jaz sem v tistih turbolentnih časih, ki jih je doživel slovenski alpinizem, stopil malo na stran in nisem iskal zaleta, da bi naskakoval tisto čudno visoko postavljeno letvico, pač pa sem šel svojo pot in še naprej plezal na visokih obratih.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2025).