To počenja predvsem ministrstvo za kulturo. Oslabiti hoče družbeni in predvsem materialni položaj Cerkve, ki jo tako in tako vzdržujejo reveži, ne bogataši. Značilno za levičarje, ki jim je prvi in edini življenjski cilj s pomočjo prevzema oblasti v imenu družbene enakosti, ki pomeni izenačitev v siromaštvu, postati bogataši. Zato so dovoljena vsa »revolucionarna« sredstva, zlasti odvzemanje tuje, pošteno pridobljene lastnine.

Ministrstvo za kulturo hoče oslabiti družbeni in predvsem materialni položaj Cerkve, ki jo tako in tako vzdržujejo reveži, ne bogataši.

Za ščipanje tokrat izrabljajo ekologijo. Kot zmanjšanje svetlobne onesnaženosti Slovenije nameravajo uvesti prepoved osvetljevanja cerkva. Za partizanske spomenike tega ne omenjajo. Za mnoge božje hrame je to edini način varovanja njihovega kulturnega bogastva. Zahtevajo tudi zmanjšanje osvetljenosti mest, zlasti reklam. Na videz zelo razumen predlog, ki nima možnosti uresničitve. Edini cilj je prepoved osvetljevanja cerkva. Marsikateri ostri jezičnež bi rekel, da hoče oblast pomagati Romom, da poberejo z njih bakrene strehe. Ni res. To naredijo lažje podnevi, saj se jim nihče ne upa postaviti po robu.

Priznam, da v nočnih vožnjah uživam v pogledih na osvetljene cerkve na vrhu gričev. Vedno me muči vprašanje, zakaj so jih postavili na osamljenih točkah, do katerih moraš vložiti kar nekaj napora, da jih obiščeš. Povsem zadovoljivega odgovora nimam. Vem le, da so cerkve na gričih del slovenske identitete. Osvetljene veri ne koristijo, motijo pa še manj. Vsa gonja zatemnitve spominja na moje Novo mesto, ko so morali po drugi svetovni vojni biti zvonovi današnje stolnice desetletja tiho, ker naj bi motili bolnike bližnje bolnišnice. Spominjam se, da so jih motile tudi usmiljenke v njih, ki so morale sleči redovna oblačila. Ne spominjam se, da bi zaradi obeh ukrepov nekdanjih komunističnih oblasti bolniki hitreje ozdravljali. Spominjam se, da je po mestu krožila vest, da oni, ki je uspel prepovedati zvonove, jutranje tišine ni dočakal.

Vem le, da so cerkve na gričih del slovenske identitete.

Sedanja vlada, ki je v ideološkem pogledu popolnoma pod nadzorom skrajne levice, ki ima komaj osmino toliko poslancev kot vodilna stranka, uradno ne vodi protiverske politike. Seveda pa to ne velja za njene poslance. Sloveči doktor zgodovine, eden samozvanih ideologov največje vladne stranke, ki javno zahteva, da ga kličejo gospod doktor, ne zamudi priložnosti, da ne bi žalil katoličanov. Tako jih mimogrede označuje kot sodelavce okupatorja oziroma nacizma, katoliško vero pa označuje kot totalitarizem. Ubožček ne loči vere od političnega prepričanja. Kot veliki zagovornik in častilec partizanstva pljuva v lastno skledo, saj žali tako krščanske socialiste kot večinske člane OF in dejstvo, da je bilo 95 odstotkov partizanov vernih. 

Nekaj zgodovinskih dejstev zna, ne razume pa njihove vsebine in še manj zgodovinskega konteksta. Zaradi izrečenih bedarij zabava parlamentarce, ki jim ne uspe pobegniti, ko se prijavi k besedi. Je antireklama za znanost in zgodovino kot eno njenih začetnic. Z obrekovanji katoličanov in vernih nasploh pogosto krši slovensko ustavo, toda tega ga ni treba biti strah. Ne, ker mož ničesar ne razume, ampak ker Slovenija ni pravna država. 

Žalitev vernih, zlasti katoličanov, ki jih enačijo z afganistanskimi talibani, pa je levičarski šport.

Žalitev vernih, zlasti katoličanov, ki jih enačijo z afganistanskimi talibani, pa je levičarski šport. Tisti, ki svojo vero jemljejo resno in se za njo javno izpostavijo, še vedno niso enakopravni državljani. Vsak se lahko iz njih javno norčuje in jih javno žali. Bolj usodne so seveda podrobnosti. Če za državno službo kandidirata veren in neveren, praviloma ni dvoma, kdo jo bo dobil. Posebno je to izrazito pri kadrovanju na univerzah, kjer za »katoliške talibane« praviloma ni prostora. Če kakšen javno znani katoličan dobi kakšno državno priznanje, ne mislimo odlikovanje, ker so ta onečaščena, privede to do javnega zgražanja. V bistvu se nekdanja protiverska gonja nadaljuje, le bolj prikrito oziroma subtilno. Še vedno je njen osnovni cilj diferenciacija, ločiti duhovnike od vernikov. Starejši smo tega vajeni, za nekatere mlajše pa je to resen problem.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2025).