Skoraj četrt stoletja tavanja po puščavi – in Goljat, ki smo ga gledali rasti
Skoraj četrt stoletja tavanja po puščavi – in Goljat, ki smo ga gledali rasti
Pri svojem delu sem se že večkrat prepričal, da uspešno zdravljenje in uspešna vrnitev v vsakdanje življenje nista nujno eno in isto. Bolnik lahko odide domov z zadovoljivimi izvidi, ne pa tudi z zmožnostmi, ki jih je imel pred boleznijo. Medicina je svoje opravila, vsaj po pravilih stroke in bolnišnične organizacije. Življenje pa ima to nekoliko neprijetno lastnost, da se na naše odpustnice in organizacijske sheme prav nič ne ozira.
Nekdo bo torej moral pomagati. In prav ta »nekdo« je ena najpomembnejših in najmanj opaženih oseb v naši zgodbi o dolgotrajni oskrbi. Včasih je medicinska sestra ali negovalec, drugič hči, sin ali zakonec. Nemalokrat človek, ki ga ni v nobenem uradnem načrtu, brez katerega pa bi se še tako skrbno zamišljen sistem hitro znašel v zadregi.
Slovenija je takšen sistem snovala skoraj četrt stoletja. V tem času smo zamenjali številne vlade, ministre, zakonske osnutke in obljubljene datume. Le demografija ni pokazala posebnega zanimanja za naš zakonodajni koledar....



