Menu
Košarica
Zapri
Dostop do članka (47174)

Dostop do članka (47174)

št. kos.: 1 2,99€
1x
Brez davka
2,85€
DDV (5,00 %)
0,14€
Skupaj
2,99€
Zapri
Iskanje

Skoraj četrt stoletja tavanja po puščavi – in Goljat, ki smo ga gledali rasti

Za vas piše:
Rok Mihelič
Objava: 16. 11. 2026 / 16:01
Oznake: Slovenski čas
Čas branja: 21 minut
Nazadnje Posodobljeno: 16.11.2026 / 16:07
Skoraj četrt stoletja tavanja po puščavi – in Goljat, ki smo ga gledali rasti
Slovenski čas
Vincent van Gogh – Usmiljeni Samarijan (po Delacroixu), 1890, detajl vir: Wikimedia Commons Van Gogh prikazuje Samarijana, ki poškodovanemu človeku pomaga na osla. Prizor je telesno zahteven: pomoč ni samo sočutje, ampak napor, dvigovanje, podpiranje

Skoraj četrt stoletja tavanja po puščavi – in Goljat, ki smo ga gledali rasti

V bolnišnici se prej ali slej zgodi prijeten trenutek, ko lahko ugotovimo, da je zdravljenje uspelo. Izvidi so zadovoljivi, akutno stanje obvladano, bolnik pripravljen za odpust. Kot zdravstveni delavec bi se moral takšnega razpleta vselej veseliti. In se ga tudi. Nekoliko manj navdušenja pa je včasih ob vprašanju, kaj bo z našim bolnikom naslednje jutro. Kdo mu bo pomagal vstati, se umiti, obleči in pripraviti zajtrk? V bolnišnici za takšne zadrege praviloma poskrbimo. Doma se utegnejo izkazati za precej večje od bolezni, zaradi katere smo ga zdravili. Medicina je svoje delo opravila. Življenje pa ima neprijetno navado, da se z odpustnico ne konča.

Pri svojem delu sem se že večkrat prepričal, da uspešno zdravljenje in uspešna vrnitev v vsakdanje življenje nista nujno eno in isto. Bolnik lahko odide domov z zadovoljivimi izvidi, ne pa tudi z zmožnostmi, ki jih je imel pred boleznijo. Medicina je svoje opravila, vsaj po pravilih stroke in bolnišnične organizacije. Življenje pa ima to nekoliko neprijetno lastnost, da se na naše odpustnice in organizacijske sheme prav nič ne ozira.

Nekdo bo torej moral pomagati. In prav ta »nekdo« je ena najpomembnejših in najmanj opaženih oseb v naši zgodbi o dolgotrajni oskrbi. Včasih je medicinska sestra ali negovalec, drugič hči, sin ali zakonec. Nemalokrat človek, ki ga ni v nobenem uradnem načrtu, brez katerega pa bi se še tako skrbno zamišljen sistem hitro znašel v zadregi.

Slovenija je takšen sistem snovala skoraj četrt stoletja. V tem času smo zamenjali številne vlade, ministre, zakonske osnutke in obljubljene datume. Le demografija ni pokazala posebnega zanimanja za naš zakonodajni koledar....

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh