Kakšna je vaša zgodba – kako ste se začeli zanimati za postliberalizem in katoliško politično filozofijo?

Oh, to je odlično vprašanje. Moram premisliti. No, na nek način je že biti katoličan samo po sebi kritika liberalizma. Prišel sem do prepričanja, da katolištvo in liberalizem preprosto ne moreta sobivati – eno je nasprotje drugega. Ni šlo za to, da bi našel neko ideologijo, postliberalizem, s katerim bi se lahko poistovetil, pač pa sem našel artikulacijo tega, kar se mi je zdelo že prisotno v veri. Nismo zgolj posamezniki. Vlada ni zares nevtralna do dobrega. Resničnost Jezusa Kristusa ni možnost, ki bi jo lahko izbrali – je dejstvo, ki je spremenilo vso zgodovino. Te ideje, ki se lahko zdijo radikalne, so v resnici preprosto implicitno navzoče v katoliški veri. Tako da, mislim, da je šlo bolj za artikulacijo vere, ki so mi jo predali starši. Nimam torej kakšne velike zgodbe o preobratu ali odločitvi za resnico določenih protiliberalnih idej – zdi se mi le kot kontinuiteta iste ver...