Danes se kultura prodaja kot prijazna penica na kavi. Nekaj, kar dodaš življenju, če ti ostane čas po službi, fitnesu in obnovi profila. Kultura naj bi bila »vključujoča«, »varna«, »mehka«, »napredna«, skratka taka, da se nihče ne spotakne ob resnico. A kultura, ki se boji spotikanja, ni kultura, ampak notranji pravilnik.

In narod, ki namesto umetnosti proizvaja pravilnike, prej ali slej začne živeti v birokratskem jeziku, ki je sposoben opisati vse, razen smisla.

Zato je pomembno, da si kulturo drznemo razumeti kot disciplino. Ne kot policijo, temveč kot red. Red, ki človeka usposobi za lepoto, potrpežljivost in pomen. Tudi za tišino. Ta nam danes posebej manjka, ker živimo v času, ko je glasnost postala argument, ogorčenje pa dokaz moralnosti. Ko nekdo kriči, naj bi imel prav. Ko nekdo zahteva, naj bi bil plemenit. Kultura pa ima staromodno navado, da zahteva od človeka najprej obliko, šele potem nastop.

In ravno zato je nadležna. Ker nas vzgaja. Ker nas ne pusti razvajati lastne nei...