A tako prvi kot tudi drugi enačaj v enačbi je mogoče postaviti pod vprašaj. V sodobnih kapitalističnih družbah zdravje postane moralna dolžnost, saj brez zdravja ni mogoče delati, brez dela pa ni dodane vrednosti, in hitro pristanemo na plečih blagajne socialnega in zdravstvenega sistema. Zato se ne-ukvarjanje s športom ali pasivnost danes marsikje v javnem diskurzu ne obravnava več kot osebna izbira, temveč kot moralna pomanjkljivost ali neodgovornost. Nezdravo ali pretežko telo pa se v luči tako imenovane »moralizacije telesa« obravnava kot znak moralne šibkosti in nediscipline. Zato se dojemljiv človek prej ali slej zave lastne odgovornosti do svojega zdravja, čemur sledi porast športne rekreacije. To bi bilo vsekakor mogoče oceniti kot korak v pravo smer. A druga plat »moralizacije« telesnega zdravja skriva v sebi redukcijo človeka na fizično zmogljivost in ekonomsko vrednost, kar vodi v prikrito dehumanizacijo vseh tistih, ki so (ne nujno po svoji krivdi) bolni, šibki ali ostareli...