Na svečnico tudi najvztrajnejši pospravijo jaslice, ob katerih so se vse od božiča radi ustavljali in podoživljali bližino Boga, ki se sklanja v krhkost in nemoč našega vsakdanjika. Vedno znova me prijetno preseneča, ko vidim, kako imajo po hišah na več mestih postavljene jaslice. Ostaja hvaležnost za srečanja, dotike konkretne bližine in za gotovost, da je Gospod z nami sredi življenja, takega, kot je.

Urnik službenih in drugih obveznosti narekuje ritem življenja, večkrat pa tudi onemogoči načrtovana srečanja z družinskimi člani, prijatelji in Gospodom. Če nas srečanja osrečujejo in izpolnjujejo, nas pomanjkanje srečanj zapira vase in prazni. To na poseben način doživljamo v času epidemije, ko so tolikokrat onemogočena srečanja v živo. Gospod je edini, ki potrpežljivo čaka in ne odpove osebnega stika, kadarkoli se iztrgamo iz tempa življenja in si vzamemo čas zanj. Pa ne le to, kako je velikodušen! Prinaša resnično srečo in veselje, pa naj bomo v še tako težki situaciji....