Dnevno se soočamo z lastnimi izkustvi v odnosih ali poslušamo zgodbe o odnosih drugih, ki jih velikokrat komentiramo: »To je prava štala!« Ali: »Popolno štalo imajo doma!« Štala je sicer izraz za hlev, ki ni ravno najuglednejši prostor. Tako tudi v širšem pomenu ta izraz uporabljamo za opisovanje neurejenega, zanemarjenega, kaotičnega prostora ali položaja. Tudi odnosi so lahko velikokrat takšen zanemarjen, nedostojanstven in ne ravno dehteč prostor med dvema ali več osebami.

Odnosi so nekaj, brez česar ne moremo obstajati, niti živeti. So nekaj nujnega. Ker so tako pomembni, so nam samoumevni in o njih niti ne razmišljamo, dokler nas nekaj v njih ne vznemiri ali prevzame. Lahko bi rekli, da so odnosi kot zrak, ki ga dihamo: navadno se ga ne zavedamo, ga ne opazimo, a je nujen za preživetje. Zavemo se ga le takrat, ko je z njim nekaj narobe, predvsem, ko zaznamo nekaj dišečega, smrdečega ali pa ko ga zmanjkuje. Enako je z odnosi: ko postanejo »štala«, ko začnejo »smrdeti«...