»Dragi Bog, prosim Te za eno lepo službo,« se je pred letom in pol glasila moja prošnja. Eno leto kasneje sem pisala CV (prvič v življenju) in v njem opisala sebe kot posodo, napolnjeno z nekaj znanja, nekaj izkušnjami in z veliko željo po priložnosti za popolnoma novo izkušnjo. Po štiriindvajsetih letih brez službe sem pri 48 letih drugič v življenju iskala redno službo.

Gotovo ste kar malo radovedni, kaj sem s takim CV našla pri teh letih. Našla sem ali, še bolje rečeno, našlo me je zelo lepo delo, ki ga prej nisem poznala. Postala sem spremljevalka slepega dijaka v gimnaziji. Ko sem bila izbrana, se mi je zdelo, da bom to delo opravljala z lahkoto, brez težav. Ko pa so nastopili prvi šolski dnevi zanj, se je začelo šolanje tudi zame.

Nič vešča in še manj ljubiteljica računalnika in vsega, kar sodi zraven, sem s težkim srcem ugotovila, da bo to moje osnovno orodje za delo. Polna vprašanj sem iskala odgovore računalničarjev v službi in doma. Vsi trije so bili ze...