Zavetnik: Nima posebnega zavetništva

Atributi: križ, knjiga ali rožni venec v roki; z rokami, sklenjenimi k molitvi, kako kleči pred Marijinim kipcem ali pa v zanosni pridigarski drži.

Rodil se je kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Grigniona leta 1673. Vseh otrok je bilo osemnajst. Ludovik je študiral pri jezuitih in sulpicijancih in leta 1700 postal duhovnik.

Bil je predvsem ljudski misijonar. Pri svojem delu pa je naletel na težave pri duhovniških sobratih. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel misijonarjenja in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo.

Za misijonsko področje si je izbral zahodne pokrajine Francije, kjer je kot rojak mogel najhitreje doseči stik z ljudstvom. Tu je deloval zadnjih deset let življenja (umrl leta 1716). Njegovi misijoni so trajali štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih vaj in navad. Obnavljal je križeve pote in jih na novo uvajal, kar ni bilo všeč janzenistični duhovščini in nekaterim škofom.

Svetnik je bil mož mistične molitve. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo iz njegovih spisov. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in sta izšla šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so veliko prispevali k poživitvi ljubezni do Marije.

Goduje 28. aprila.

Ludvik se je že kot otrok
najbolj varnega in srečnega
počutil »pri Mariji«, zato je
tudi vse svoje kratko, a toliko
bolj bogato življenje posvetil
širjenju njenega češčenja. S
svojim misijonarjenjem ter
spisi je bil velik trn v peti hladnim
janzenistom, ki so ga na
vso moč preganjali.

Ime: Krščen je bil kot Ludvik, ime Marija pa si je privzel
kasneje kot bogoslovec. Ime Ludvik je germanskega
izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut
»slaven« in wig »boj«.

Rodil se je 31. januarja 1673 v francoskem mestecu Montfort
sur Meu ob bretonski obali,

umrl pa 28. aprila 1716 v kraju St. Laurent sur Sevre, prav tako
v Franciji.

Družina: Njegov oče Janez Krstnik Grignion je bil odvetnik ter
plemič de Monfort. Z ženo Ivano Robert sta imela 18
otrok, Ludvik je bil drugorojenec.

Služba: Potem ko je bil posvečen v duhovnika, je najprej za
kratek čas bival v duhovniški skupnosti v Nantesu,
nato pa ga je škof v Poitiersu imenoval za dušnega
pastirja v veliki mestni bolnišnici. Tu je začel z misijoni
in leta 1706 ga je papež Klemen XI. imenoval
za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Odtlej je
deloval kot popotni pridigar.

Kreposti: Ko govorimo o Montfortskem, ne moremo mimo
njegove globoke in predane pobožnosti do Marije.
Osebno je bil zelo skromen, vse življenje ubog in reven,
duhovno pa izredno bogat; velik mistik, ki ga
mnogi niso dohajali ali razumeli.

Skupnost: Leta 1715 je ustanovil »Hčere božje modrosti« (montfortske
sestre), da bi negovale bolnike in imele šolski
pouk, zlasti za reveže. Danes delujejo tudi v revnih
četrtih in negujejo invalide. Moška veja pa se imenuje
Montfortanska družba Marije (SMM). Tudi ti delujejo
predvsem v revnih predelih sveta. Pod njegovim
navdihom pa je nastala tudi kongregacija »Bratov sv.
Gabrijela«, ki se posveča vzgoji.

Misijoni: Misijonaril je v zahodnih francoskih pokrajinah in
v desetih letih naredil ogromno. Njegovi misijoni
so trajali po štiri ali pet tednov. Ljudi je učil stalnih
pobožnih navad, obnavljal je križeve pote, vernike
navajal na redno molitev rožnega venca.

Dela: Poleg raznih pravil, molitev in navodil je napisal
dve večji deli, ki pa so ju izdali šele v 19. stol.: traktat
o pravi pobožnosti do svete Device in Ljubezen do
večne modrosti.

Zavetnik: Nima posebnega zavetništva.

Upodobitve: Upodabljajo ga dokaj mladostnega, v značilni duhovniški
obleki tedanjega časa, s križem, knjigo
ali rožnim vencem v roki; z rokami, sklenjenimi k
molitvi, kako kleči pred Marijinim kipcem ali pa v
zanosni pridigarski drži.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 22. januarja 1888 razglasil papež
Leon XIII., za svetnika pa 20. julija 1947 Pij XII.

Goduje: 28. aprila.

Pri nas: Delo »Popolna podaritev samega sebe Kristusu po
Mariji« je doživelo več izdaj in naklad. Njegova dejavnost
pa je oblikovala mnogo slovenskih kristjanov,
med njimi škofe Jegliča, Gnidovca in Pogačnika.