Zlatousti, patriarh in cerkveni učitelj

Zavetnik: pridigarjev; priprošnjik proti epilepsiji.

Atributi: Škofovska oblačila, evangelij, panj, golob

Pridigar iz ljubezni do Kristusa 

Janeza je mati namenila za državno službo, sam pa se je raje želel izročiti Bogu. To je kasneje tudi storil in šest let preživel kot menih v popolni samoti in skrajnem zatajevanju, dokler ni tako zbolel, da se je moral vrniti med ljudi. Dal se je posvetiti, škof pa ga je določil za pridigarja v stolnici, kar je ostal 12 let. Zaradi vedno večjega slovesa so ga izbrali za carigrajskega patriarha, a se pri tem krepko ušteli, saj je bil v svoji gorečnosti nepopustljiv in oster kritik razvad in napak na cesarskem dvoru in med kleriki. To mu je nakopalo veliko težkih trenutkov in nasprotovanj, tako da je moral umreti v izgnanstvu.

Ime: Janez izhaja iz grščine oz. hebrejščine: Jehohanan, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«; vzdevek Krizostom (Chrysostomos), po naše Zlatousti, pa je dobil zaradi svojega izvrstnega pridiganja.

Rodil se je leta 354 v Antiohiji, danes Sirija, umrl pa 14. septembra 407 v Kumani, Pont, danes Turčija.

Družina: Oče Sekundus, ki je bil visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, tako da ga je mati Antuza, pobožna in blaga žena, sama vzgajala. Imel je še sestro, a o njej ne vemo nič.

Sodobniki: antiohijski škof, patriarh Meletios, menih Diodor, cesarji Konstancij, Valent, Julian, Teodozij, Arkadij, papeži Damaz, Siricij, Anastazij, Inocenc, sveti Gregor Nazianški.

Patriarhat: Krščanstvo je bilo na tleh Konstantinopla navzoče od apostolskih časov, saj naj bi tam oznanjal evangelij in ustanavljal prve krščanske skupnosti apostol Andrej. Patriarhat je bil ustanovljen leta 451. Tu je bilo več ekumenskih koncilov, žal pa tudi prizorišče številnih herezij, arijanizma, nestorijanizma in ikonoklazma, kar je počasi privedlo do velikega razkola leta 1054.

Izvolitev: Leta 398 je postal 37. carigrajski patriarh in bil kasneje dvakrat pregnan: za kratek čas leta 403 po znameniti »sinodi pri hrastu«, dokončno pa leto kasneje najprej v Kukuzus v Armeniji, nato pa ob vznožje Kavkaza.

Predhodnik: Nektarij (381–397)

Kreposti: Bil je velik asket, osebno zelo skromen, velik karitativni in ekumenski delavec, oster kritik razkošja in lahkomiselnosti, graditelj bolnišnic in cerkva, goreč vzgojitelj duhovnih poklicev.

Dela: Ohranjene so njegove razprave (npr. šest knjig o duhovništvu), pridige in pisma (okoli 240 pisem iz izgnanstva, npr. vdovi Olimpiji). Nekaj tega je prevedenega tudi v slovenščino.  

Upodobitve: Upodobljen je kot grški škof, skoraj vedno ima pri sebi knjigo evangelijev, pogosto tudi panj s čebelami (simbol marljivosti), včasih tudi angela ali goloba kot simbol Svetega Duha.

Zadnje besede: »Bog bodi zahvaljen za vse.«

Grob: Močno si je želel, da bi bil nekoč pokopan v bližini apostola Petra. Pokopali so ga sicer v Carigradu, okoli leta 1200 pa se mu je želja le izpolnila, saj so relikvije prenesli v Rim (del tudi v Dubrovnik) in ga pokopali v kapeli v koru bazilike sv. Petra.

Goduje: Prej 27. januarja, sedaj 13. septembra.