Kako se spominjate svojega otroštva? V kakšni družini ste odraščali? Kaj je tisto, kar vam je najbolj ostalo v spominu?

Spomin na otroštvo je, kot ponavadi, meglen. Iz te sivine se prikažejo redke in zelo jasne slike. Spominjam se očeta z berglami. Povozil ga je kmečki voz in od takrat je imel eno nogo krajšo. Spominjam se, kako sva s še danes najboljšim prijateljem tekmovala, kdo že zna izgovoriti črko r. In sicer na stavku: »Tiho bodi, da te kura ne pohodi.« Menda sem besedo kura jaz pravilno prvi izgovoril. Sicer sem odraščal v kmečki družini. Lačni nismo bili, denarja pa ni bilo. Kmetje so si med sabo posojali denar, da so lahko plačali davke. Že zelo zgodaj sem moral pomagati pri kmečkih delih. Najhuje je bilo, ker se nisem mogel igrati z ostalimi, ki niso imeli doma kmetije in so imeli več prostega časa.

Na pašniku z našimi kravami. FOTO: osebni arhiv

Kako je odraščanje v kmečkem okolju vplivalo na vaše vrednote in pogled na življenje? V čem so današnje generacije prikrajšane (ali morda na boljšem), ker nimajo več takega stika z naravo, trdim delom?

Zgodnje otroštvo me je v življenju najbolj zaznamovalo. Seveda sem to spoznal mnogo kasneje. Spoznal sem, da potrebuje človek za osnovno preživetje streho nad glavo, hrano, obleko in pozimi topel dom. V tem spoznanju sem si pridobil samozavest, kajti kar je več, je sicer lahko dodana vrednost, ni pa nujno. Dokler bom fizično še pri močeh, je vse to uresničljivo, kajti živim na kmetiji.

V ranem otroštvu sem si preko kmečkega dela nevede zgradil temeljno življenjsko filozofijo. Zato sem lahko v poznejšem življenju zmeraj stal trdno na tleh in me pogrošnost sveta ni odnesla. Človek je samo del kozmosa in ne njegov gospodar, čeprav v svoji nečimrnosti misli, da ni tako. To je izvirni greh, od tu izvirajo vsi problemi sodobnega sveta

Za današnji mladi rod so temeljne vrednote, ki pa jih v razkristjanjenem svetu težko najdejo. Za vzgojo mladega človeka je okolje še kako pomembno, prav tu pa se skrivajo številne pasti.

Kako se spominjate svojih prvih (pasivnih ali aktivnih) stikov z nastopanjem, z vašim prihodnjim poklicem? Kdaj ste prvič »začutili«, da bi želeli postati igralec?

Prve nastope sem očitno spravil globoko v podzavest in se jih nerad spominjam. Imel sem namreč veliko tremo in sem se neprestano čudil, zakaj sem moral na šolskih proslavah nastopati ravno jaz. O kakem igralskem poklicu nisem niti sanjal. Nisem prepričan, če sem takrat vedel, da tak poklic sploh obstaja. Doma nismo imeli televizije, v Horjul je sicer občasno prišel potujoči kino in sem do prihoda na igralsko akademijo videl zgolj dva filma in dve gledališki predstavi. 

Imel sem veliko tremo. O kakem igralskem poklicu nisem niti sanjal.

Na sprejemnih izpitih sem deloval kot neko čudo in komisija ni mogla verjeti svojim očem. Željo po igralstvu sem začutil v gimnaziji ob prebiranju poezije. Pa tudi profesorica slovenščine, gospa Ruša Mahkota, je imela odločilen vpliv, čeprav me nikoli ni neposredno silila. Bila mi je zgled. Njene ure so bile čudovite. Privzgojila mi je ljubezen do žive besede in želel sem si, da bi nekoč interpretiral besedila, kot jih je ona.

Kako je bilo vstopiti v svet igre in gledališča, ste se takoj znašli ali ste imeli kaj težav?

O delu v gledališču ali filmu nisem imel prav nikakršne predstave. Vsega sem se moral naučiti na novo. Tu so potrebne izkušnje. Čim več delaš, več se naučiš. Vedel sem, da moram veliko delati, da si pridobim izkušnje in da se pokažem svetu. Da sem viden, da opozorim nase. Igralec, ki ne igra, izgubi stik s profesijo, ni več samozavesti. Delaj ali pusti, druge možnosti ni.

Je bila pot na igralsko akademijo težka?

Če ne bi bilo profesorja Franceta Jamnika, nikoli ne bi bil igralec. Sprejemni izpit, ki ga je bilo treba opraviti, je bil zame prava katastrofa. Od trinajstih članov komisije jih je bilo dvanajst proti, edino prof. Jamnik je dal zame pozitivno mnenje. Sreča je bila v tem, da je bilo njegovo mnenje odločilno, kajti on je prevzel letnik in ga peljal do konca študija.

Doma moji izbiri niso nasprotovali. Malo se jim je sicer zdelo čudno, bali so se, od česa bom živel. Kmalu pa sem dobil štipendijo, začel delati v gledališčih in se finančno postavil na svoje noge.

Iz filma Prešeren. FOTO: osebni arhiv

So bila študentska leta lepa, burna, težka? Bi izpostavili kakega profesorja?

Študentska leta so bila podobna kot pri ostalih študentih. To so mlada leta, tako kot pravi pregovor: »Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most!«

Rudi Kosmač, odlični slovenski igralec, po mojem mnenju najboljši govorec v zgodovini slovenskega gledališča, je bil moj profesor umetniške besede. Bil je več kot profesor, bil je ČLOVEK. Naučil me je življenja v poklicu, ki sem si ga izbral. Vztrajati v delu, naučiti se preživeti zmage in poraze. Predvsem pa mi je vlil samozavesti. V svoji enkratnosti smo vsi pomembni in vsi Bogu všeč. Nimamo napak, smo zgolj drugačni. Naučil me je hoditi po svoji poti, zmeraj proti vetru, proti splošnemu javnemu mnenju. Ta pot je težka in nas veliko stane, toda Vsemogočni nam je dal svobodno voljo. In to je edino, kar ostane.

V svoji enkratnosti smo vsi pomembni in vsi Bogu všeč. Nimamo napak, smo zgolj drugačni.

Kaj vam je kot igralcu najpomembnejše pri vsaki novi vlogi?

V času mojega študija je bilo gledališče drugačno od današnjega. V gledališču je takrat imel osrednje mesto igralec. Tudi sam sem bil prepričan, da bom po končanem študiju počel to, za kar sem se izšolal, torej dajal svojega duha likom, ki jih je dramatik ustvaril v svoji domišljiji. Že takrat pa se je začelo uveljavljati t. i. konceptualno gledališče, kjer vsebina in ideja drame nista bili pomembni, pač pa koncept, ki ga je imel v glavi režiser. Vloga igralca se je močno zmanjšala, včasih postala celo nepomembna. Predstave so bile polne tehničnih efektov, živega človeka na odru ni bilo več ali pa je postal nepomemben. Kmalu je koncept postal zgolj ideologija, ki z umetnostjo nima nobene zveze, je zgolj eno od sredstev pri nasilnem spreminjanju sveta.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (04/2025).