Odraščala sem med knjigami o konjih in med mnogimi potovanji do pašnikov, hipodromov in tekmovanj. A pravzaprav sem med svojimi sorodniki, ki so se stoletja ukvarjali s konjerejo in kovaštvom, predstavljala nekakšno belo liso. Konj, čeprav sem jih neizmerno občudovala, sem se namreč tudi kar precej bala, kajti imeli so velike zobe in močna kopita in bili so precej težji od suhljatega bitja, kakršna sem bila sama. Šele skupaj z očetom sem se jim upala približati in jih včasih celo pobožati – m...