Lastniki delikatese so bili z imeni sendvičev precej bolj inventivni: »Un Praticamente perfetto, per favore.« Tako rekoč popolno, si prevedem v mislih in se namuznem ob misli, kako samoumevna so človeški naravi nihanja med preprostostjo in prepotentnostjo. Kako zelo sem se zmotil, ugotovim v trenutku, ko hodeč po sredi zaprte ceste proti glavnemu trgu prvič ugriznem v na videz preprosto reč, ki so mi jo v delikatesi zavili v papirnati škrnicelj.

Ob sendvičih sicer redko mislim na filozofske reference, a ob tem grižljaju je možgane presekala Bataillova misel, da je erotizem sila, ki nas za nekaj trenutkov ponese iz profane izkušnje bivanja v nekaj, kar se izmika vsemu znanemu, in nas iztrga iz tragične ločenosti individuuma od stvarstva.

V nekem drugem življenju sem stanovanje delil s cimrom, ki je bil pol Čeh in pol Italijan, čeravno v letu in pol skupnega bivanja nisem ugotovil, kam je skril Čeha. Verjetno sem se prav od njega naučil najpomembnejših spoznanj o umetnosti priprave hrane...