Sv. Jožef, Jezusov rednik

Obhajamo Teden družine. Ob tem se lahko vprašamo, kaj v resnici pomeni izraz, da je krščanska družina »domača Cerkev«. Pravzaprav je res. Preko družinskih krščanskih obredov, kot so: skupna molitev, blagoslov (pokrižanje) otrok, vzgoja otrok v veri in krščanskih navadah, blagoslov doma na sveti večer … le-ti družino delajo Cerkev v malem. Če imamo torej doma Cerkev, ki je svetišče, potem lahko toliko bolj ozavestimo, da je sredi med nami Gospod.

Dom kot svetišče božje prisotnosti

Današnji godovnjak, sveti Jožef, je imel kot starš, skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, nalogo vzgoje in varstva Božjega sina. Lahko si predstavljamo, kako sta Marija in Jožef Jezusa vzgajala v dobrega in odgovornega Juda, pokornega zakonom Postave, kako so skupaj po judovski navadi molili in ponavljali besede: »Poslušaj, Izrael. Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda svojega Boga …« (5 Mz 6, 4-5).

Tako je bila tudi sveta družina, po zaslugi staršev, ne le dom, temveč svetišče Božje prisotnosti ravno preko skupnih obredov molitve in judovskih navad. Četudi ne brez skrbi in težkih trenutkov, kot izrazi Marija sama: »… z žalostjo, sva te iskala.« Otrok, ki povzroča skrbi, celo žalost, to je bila realnost tudi svete družine. Kakor je to realnost vsakega doma. Poleg lepote, trenutkov veselja, življenja, praznovanja! Kot je to veljalo za sveto družino ob praznikih in romanjih, o katerem smo slišali v današnjem evangeliju.

Otrok, ki povzroča skrbi, celo žalost, to je bila realnost tudi svete družine.

Vse to je dom, ki je poln Božje prisotnosti, ki jo v družino prinaša Jezus, če ga kličemo medse: preko molitve, družinskih krščanskih obredov, odpuščanja in ljubečih odnosov. Lepo je razmišljati o domu, kjer je ob vzgoji svetega Jožefa, tako ob skupnem delu kot praznovanju, odraščal Jezus.

Velika je torej vloga, ne le družine, temveč tudi doma, prostora, kjer se odrašča, kjer se uči discipline, marljivosti, kjer se izkusi praznovanje, smeh, veselje in zbrano tišino ter okusi tudi preizkušnjo, bolezen in trpkost življenja. Dom nas vzgaja, da bi mogli ozavestiti, da je zaradi »domače Cerkve« v njem prisoten Gospod sam, ki ve, kaj pomeni odraščati v človeški družini.

(dr. Štefan Hosta)

Gospodovo oznanjenje

Kot velika družina verujočih smo se zbrali ob oltarju. Ta naša družina je sestavljena iz številnih malih družin, ki pa so zelo različne, ki so tudi nepopolne, ki so ranjene, vse pa so na poti, vse so navsezadnje odvisne od družine, o kateri govori današnji evangelij. V bistvu to sploh še ni družina. Angel Gabrijel se pogovarja le z Marijo, sveti Jožef je samo omenjen kot zaročenec, Jezus pa je komaj napovedan. A vendar je ta dogodek pomemben tudi za nas, pomemben za družine, pomemben za vsakega posameznika.

Sodelovanje drugih

Pri dogodku Gospodovega oznanjenja Mariji so mnogi sodelovali. Vsak na svoj način. Na najbolj odličen način je sodeloval Bog sam. Bog je od vsega začetka videl človekovo stisko, njegov greh. Vedel je, da se človek sam ne more rešiti, zato je iz ljubezni do človeka sklenil, da ga odreši in izbral je najustreznejši način za to: na svet je poslal svojega Sina.

Na ravno tako odličen način je sodeloval Jezus, ki je hotel postati človek in nas s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odrešiti. Sodeloval je Sveti Duh, ki je na skrivnosten ali čudežen način sodeloval pri učlovečenju Božjega Sina

Sodelovala je Marija. Sprejela je težko nalogo, da postane mati Božjemu Sinu. Čeprav ni vsega razumela, je vendar vdano izgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Čeprav Marija ni vsega razumela, je vendar vdano izgovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Sodeloval je tudi sveti Jožef. Nagovorjen je bil nekoliko kasneje, a vendar je veroval angelu in Marijo vzel za svojo ženo in tako omogočil izpolnitev Božjega načrta.

Naše sodelovanje

Tudi mi smo poklicani, da pri tem dogodku sodelujemo. Poklican je vsak posameznik, poklicana je vsaka družina, poklicana je skupnost župnije, skupnost Cerkve. Pri odrešenju človeškega rodu, ki se je začelo z Gospodovim oznanjenjem, sodelujemo najprej tako, da verujemo v Boga, da sprejemamo Božje razodetje.

Ob sklepu Tedna družine se oziramo k članom svete družine. Prosimo Marijo, da bi zmogli sprejemati Božjo voljo. Prosimo svetega Jožefa, da bi poslušali Boga, ki nam govori na mnoge načine. Prosimo Jezusa, da bi vedno prihajali k njemu. Da bi k njemu prihajal vsak posameznik, da bi k Jezusu prihajale naše družine, da bi k Jezusu prihajala skupnost Cerkve.

(Lojze Kozar ml.)

Članek si lahko v celoti preberete v reviji Oznanjevalec (2/2026).