Drugi pol pa je evangelij. Je Božji Duh. Je Beseda življenja, ki ne kriči, temveč potrpežljivo nagovarja. In je tudi naš Oznanjevalec – preprosto, a vztrajno prizadevanje, da bi razlomili kruh Božje besede in ga približali ljudem, da bi postal smerokaz na poti skozi to, kar stara duhovna tradicija imenuje »solzna dolina«. Prav v tem prostoru napetosti, med hrupom sveta in tihim Božjim glasom, Oznanjevalec išče svoje mesto.

Oznanjevalec je preprosto, a vztrajno prizadevanje, da bi razlomili kruh Božje besede in ga približali ljudem.

Pred nami so velikonočni prazniki. Prazniki, ob katerih se razodeva srčika krščanske vere: neskončna, do konca izpeljana ljubezen. Jezus Kristus – pravi Bog in pravi človek – nam izkaže ljubezen, ki ne računa, ne meri in ne postavlja pogojev. Sam nič dolžen, nič kriv, a vse podari za nas. To ni ljubezen lepih besed ali pobožnih misli, temveč ljubezen, ki gre do konca – do križa. S svojim življenjem, s svojo smrtjo in z vstajenjem je pokazal, kako nas ljubi. Postal je zgled. In kljub temi tega sveta smo po njem poklicani, da smo luč v temi.

V tej številki Oznanjevalca je veliko te luči. Veliko veselja in veliko upanja. Pridige, ki niso zgolj razlaga Božje besede, temveč povabilo k življenju. Povabilo k zaupanju. Kljub vsemu, kar oživljamo, ostaja resnica: hvala Bogu, ni vse odvisno samo od nas. Božja milost nas prehiteva, nas nosi in presega naše omejitve.

Utrinki iz pridig te številke nas spominjajo, da vera ni pobeg iz resničnosti, temveč poglobljen vstop vanjo. Govorijo o zvestobi v majhnih korakih, o potrpežljivosti v odnosih, o moči odpuščanja in o upanju, ki ne raste iz ugodnih okoliščin, temveč iz zaupanja v Boga. To številko Oznanjevalca sklepamo s praznikom binkošti, s praznikom Svetega Duha, ki kakor tiha, a vztrajna moč povezuje velikonočno skrivnost z našim vsakdanom ter nas opogumlja, da v moči Duha oznanjamo, pričujemo in živimo evangelij – bodisi v ugodnih bodisi v zahtevnih trenutkih življenja. Naj ta Duh prenove in poguma napolni naše skupnosti, okrepi vse oznanjevalce ter nam podari odprta srca, da bomo drug drugemu v oporo in svetu znamenje živega upanja.

Utrinki iz pridig te številke nas spominjajo, da vera ni pobeg iz resničnosti, temveč poglobljen vstop vanjo.

Ko se približujemo veliki noči, se znova srečamo z osrednjo resnico: Jezusovo vstajenje ni pravljica. Ni verska metafora in ni »televizijska limonada«. Jezusovo vstajenje je resnica. Je dogodek, ki odpira vrata večnosti in daje smisel našemu življenju. Kristusovo vstajenje je naše življenje in naše upanje. Odpira nas za presežno, za to, kar presega zgolj vidno in merljivo.

In tukaj se porajajo vprašanja, ki so danes še posebej aktualna: Kaj pomeni vstajenje za naš vsakdan? Kaj pomeni za naše odnose, za naše delo, za naše oznanjevanje? Ali dovolimo, da nas vstali Kristus osvobaja strahu, zaprtosti in malodušja? Ali smo pripravljeni postati priče upanja – doma, v župniji, v družbi? Kaj lahko prav mi storimo, da bo resnica vstajenja postala vidna v konkretnem življenju?

V Sloveniji danes deluje skoraj sedemsto župnij, na stotine duhovnikov, diakonov, redovnikov, redovnic in tisoči laikov, ki vsak na svoj način sodelujejo pri oznanjevanju. A poleg uradnih služb obstaja še nešteto neformalnih pričevalcev – staršev, katehistov, prostovoljcev, mladih in starejših – ki s svojo vero tiho, a zvesto oznanjajo Kristusa. To je živo telo Cerkve.

Ali smo pripravljeni postati priče upanja – doma, v župniji, v družbi?

Ob koncu se želim iskreno zahvaliti vsem piscem pridig v tem Oznanjevalcu. Vem, da je to delo pogosto opravljeno ob številnih drugih obveznostih. Hvala za vašo razpoložljivost, zvestobo in trud. Naj nas vse spremlja beseda apostola Pavla: »Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15,58).

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (2/2026).