Podobno kot druga dekleta v Čilu se je tudi Juanita rada igrala zunaj, na prostem, sredi nepopisne lepote Andov. Rada je jahala konje in plavala. Redno je vodila svoj osebni dnevnik, v katerega je zapisovala svoje skrivne sanje in želje.

Že v zgodnjih letih je Juanita zahrepenela po duhovnem združenju s Kristusom. Ko je bila stara komaj šest let, je začutila, kako jo Kristus vabi k sebi. Ob prejemu prvega svetega obhajila se je odločila, da bo vse delala samo še iz ljubezni. Tistega dne, v desetem letu starosti, ji je Jezus spregovoril. Od takrat naprej je bilo njeno življenje polno ljubezni in nenehnega dialoga z Jezusom. Pozneje je zapisala: ≫Jezus je naša neskončna sreča.≪

V sedemnajstem letu je zaprosila za vstop v karmeličanski red. Sledilo je obdobje duhovne suhote in dvomov. Juanito so mučili dvomi, ali je karmeličanski poklic primeren zanjo. Toda po prvem obisku Karmela so vsi dvomi izginili. Nadela si je ime ≫Terezija od Jezusa≪ in zapisala: ≫Ne moreš si predstavljati tukajšnjega veselja, zaupanja in preprostosti. Popolnoma sem se našla.≪ Terezija se je z vsem svojim srcem oklenila redovnega življenja sester karmeličank: ≫Naše življenje je izpolnjeno z molitvijo, delom in nasmehom na obrazu.≪ V devetnajstem letu starosti pa je Terezija zbolela za tifusom. Preden je 12. aprila 1920 umrla, so ji uresničili zadnjo željo, da izreče svoje redovne zaobljube.